Italijanska levica je v bližnji preteklosti že pokazala, da je sposobna delati napake in se nato iz njih nič ne naučiti.

Trst je bil v času avstro-ogrskega cesarstva eno najpomembnejših evropskih središč. Zaradi geografske lege pristanišča so prek njega potekale glavne trgovske izmenjave med Srednjo Evropo in Sredozemljem ter med Srednjim vzhodom in Evropo. V tistem obdobju je Trst doživel velik razcvet in postal večkulturno mesto, kar še danes potrjujejo tamkajšnje različne verske (katoliške, židovske, grške in srbske pravoslavne) ter jezikovne skupnosti, med katerimi je za italijansko najštevilnejša slovenska.

Po drugi svetovni vojni se je vse spremenilo. Trst ni imel več povezovalne vloge med Vzhodom in Zahodom, znašel se je na obrobju, njegovo pristanišče pa na meji med ločenima svetovoma. Za Trst se je tedaj začelo obdobje počasnega, a vztrajnega zatona. Večjezičnost je postala še zlasti zaradi slovenske prisotnosti razlog za konflikte in nasprotovanja.