Kritika / Bruce Springsteen: Wrecking Ball

+ + + +

Bruce Springsteen je tisti roker, ki se nikoli ni drogiral in nikoli ni bil pravi ’jebač’, a v nasprotju z nekaterimi drugimi legendarnimi rokerji se tudi ni nikoli ustavil. Je vitalen in še vedno dela nove komade. V bogati, že skoraj 40 let trajajoči karieri je pevec z značilnim počenim glasom prejel številne nagrade.

Februarja prihodnje leto mu bo ameriška diskografska akademija, ki podeljuje tudi ugledne nagrade grammy, podelila celo nagrado za umetniško in filantropsko delo. To je eden od najiskrenejših glasbenikov, se je utrnila misel kolegu, ki je ujel njegov junijski nastop v Trstu. Kjer se je, kot je storil že ničkolikokrat doslej, res na vso moč potrudil in postregel z več kot triurnim energičnim in nič kaj zvezdniškim nastopom.

Vedno znova brez premora pleše, kriči, roti in skače pred obiskovalci, ti pa mu ne glede na to, da jim ne pusti dihati, proti koncu nastopa tako rekoč jedo iz rok. Kakor na njegovem julijskem koncertu v Londonu, kjer se je pred 80.000-glavo množico kot gost presenečenja na koncu med drugimi pojavil tudi Paul McCartney. Mimogrede, koncert se je že zapisal v zgodovino, saj so ga organizatorji zaradi prekoračitve dogovorjene dolžine neusmiljeno prekinili. V nedavnem intervjuju za New Yorker je Boss – to je vzdevek, ki se je prijel Springsteena – razkril, da se že dolga leta spoprijema z depresijo, pa tudi to, da se na stara leta navdušuje nad ruskim realizmom in romani Dostojevskega, kot so Bratje Karamazovi. Ha, nič čudnega, saj ti bralca nagovarjajo s preprosto prepričljivostjo življenja, kot to počne tudi ’šefe’ s svojo glasbo.

Da Bruce deluje kakor dobro naoljena mašina, dokazuje tudi tokratni, 17. studijski album Wrecking Ball. Začne ga s himničnim komadom We Take Care of Our Own, in kot pravi sam, izriše razdaljo med tistim, kar naj bi bile ameriške sanje, in tem, kar je ameriška realnost. S svojim E Street Bandom ponovno stopi Ameriki na prste, saj sodobni trubadur nadaljuje levičarsko glasbeno izročilo in se dotika socialnih in ekonomskih tem ter med drugim citira irske uporniške pesmi. Prepleta jih z osebnimi temami, ki jih postavlja v kontekst slehernikovega vsakdanjika. Triinšestdesetletnik, s katerim se zaradi sporočilnosti njegovih besedil uglasijo predvsem liberalci, verjame v boljši svet, verjame v odgovornost in ostaja aktualen; tudi v besedilih, v katerih obsoja razpad vrednostnega sistema, recesijo, plačna nesorazmerja in slabitev položaja delavcev. Z glasom razuma se postavi po robu vsesplošni politični neodgovornosti in spodbuja ter poudari: We Are Alive. Njegov rock razvnema in združuje množice, pa tudi različne žanrske prvine folka, countryja in soula.