Petra Tihole

10. 8. 2012  |  Mladina 32  |  Družba

Gremo furat!

Slovenija je postala raj za longborderje, tudi pri nas vse bolj priljubljene subkulture, ki k nam prihaja iz Kalifornije

Matic Petrič med spustom s svojim longbordom

Matic Petrič med spustom s svojim longbordom
© Mojca Hrovat

Longborderji pripadajo subkulturi, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vzklila v Kaliforniji, ko je skupina lokalnih deskarjev na vodi ugotovila, da je možno surfati tudi po betonskih valovih. Občutek svobode pri rezanju morskih valov so tako prenesli v urbana središča.

Longbordanje je pravzaprav ena od zvrsti skejtanja, le da so deske daljše kot pri običajnih skejtih, v povprečju merijo dober meter, in tudi koleščki so večji in mehkejši. Longbordi so hitrejši od navadnih skejtov, a so kljub temu primerni za slehernika, saj lahko že najbližji klanec ponudi priložnost za kakovostno preživet dan. Ker so longborderji tako kot skejterji zakonsko opredeljeni kot pešci, načeloma sicer ne bi smeli voziti hitreje, kot lahko hodimo. In tudi zato ima vse, povezano z longbordanjem, pridih nekoliko ilegalnega.

V Evropi se je longbordanje najbolj razvilo na severu. A tudi pri nas je vse bolj priljubljeno in morda ste že opazili kakšnega deskarja, ki se na dolgem skejtu poganja po mestu, saj je v zadnjih letih vedno več tistih, ki se odločajo za ta do narave prijazen in vijugajoč način transporta. Že nekaj časa imamo tudi spletni portal s podatki o longbordanju, pa tudi o dobrih lokacijah in možnostih za druženje in dragoceno izmenjavo izkušenj.

Vedno več je tudi tistih drznejših, ki se z vetrom v laseh odločajo za spust z longbordom po okoliških klancih in cestah. Eden od njih je Matic Petrič, grafični oblikovalec, sicer pa član deskarske ekipe Bros Before Pros, ki se na hitrostne avanture odpravlja tudi ponoči. Vse skupaj se je začelo pred dobrimi šestimi leti, ko je neka ljubljanska športna trgovina iz skladišča potegnila zalogo longbordov in jih po zgolj pet tisoč tolarjev ponudila na razprodaji. Takrat se je nekaj skejterjev odločilo preizkusiti v novi veščini.

Najbolj drzni med njimi se danes spuščajo z Ljubljanskega gradu. Na asfaltirani klančini na gradu, ki je nekakšen skriti zaklad sredi mesta in odlična priložnost za urjenje, lahko med piljenjem tehnike srečate denimo Jerneja Podgorška. Kot skupina se raje kot po mestu, kjer je vse skupaj bolj hipsterijada, vozijo po odmaknjenih in širokih cestah. Pozimi se večkrat odpravijo na Obalo, sicer pa je naša prestolnica s svojo okolico po evropskih merilih nekakšen raj za longbordanje, saj ponuja teren tudi za avanturiste, ki iščejo ceste z ravno pravim naklonom.

Longborderji se večinoma vozijo po prometnih lokacijah, kot je denimo tista na Rakitni, zato se na »fure« najpogosteje odpravljajo v skupini, saj tako lažje poskrbijo za varnost. Ker ob spustih dosežejo tudi do osemdeset kilometrov na uro, je obvezna zaščitna oprema, ki jo sestavljajo čelada, kolenčniki in rokavice, pravi Novomeščan Domen Gačnik. Kljub visokim hitrostim imajo menda nad desko enak nadzor, kot ga ima kolesar nad kolesom. Zagotavljajo tudi, da lahko deske ustavijo hitreje od avtomobila, tudi zato, ker imajo manjšo težo, a občasne poškodbe so kljub temu neizogibne.

Tradicija izdelovanja desk pri nas sega v osemdeseta leta, ko so si prvi skejterji sami izdelovali rolke iz lepljenih lesenih plošč in kotalk, kasneje pa so jih kupovali v Trstu, saj jih v Sloveniji vsaj do leta 1992 niso prodajali. Čeprav danes do deske prideš brez težav, jih številni še vedno izdelujejo sami. Tudi najmlajši med njimi, zgolj štirinajstletni Benjamin Sabol, se je deske lotil sam, ker ni našel primerne deske za svojo velikost. Kakšna bo, ali bo imela zaobljen ali ušpičen nos in rep, je sicer odvisno od posameznikovega okusa.

Raziskovalni duh longborderje žene k iskanju vedno novih lokacij, kjer lahko pod noge vržejo lep kos lesa. Te dni jih lahko najdete na južnem robu Slovenije v Osilnici, deželi Petra Klepca, šibkega kmečkega fantiča, ki so mu vile v zameno za dobro delo naklonile silno moč. Tam, kjer domujejo medvedi, so našli eno najboljših cest za longbordanje v Evropi, na kateri so pred dvema dnevoma naredili tudi prvi free ride dogodek, ekskluzivno namenjen vsem slovenskim longborderjem in longborderkam. Slednjih resda še ni veliko, a jih je vse več, pravi ena izmed njih, Nadia Hozić.

V ta idilični kraj ob reki Kolpi, tik ob hrvaški meji, se lahko odpravite tudi prihodnji teden, ko bo tam longborderski kamp. Na cesti nad Osilnico bo okoli dvesto rajderjev iz vseh koncev Evrope sedem dni iskalo občutek svobode in uživalo v popolnosti, ki jo ponujata štiri kilometre dolga in vijugasta proga Medvedje črevo ter nekoliko manj zahtevna in bolj položna proga, poimenovana Lisica. S senenimi balami so zaščitili pločnike in ograje, in če bo kdo padel, naj bi pristal na mehkem.

Organizator dogodka Mihael Zadravec, ki je tudi sam longborder, pravi, da se redko ponudi priložnost za brezskrbno vožnjo po dveh tako zanimivih in zaprtih cestah. In redko se takšna priložnost ponudi tudi za tiste, ki bi radi samo pasli »firbec«.

Deskarski kamp:
Bear Awakening (Prebujenje medveda) 2012
Kje: Osilnica
Kdaj: od 13. do 19. avgusta 2012

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.