»Propadu podjetij ne sledi samo izguba delovnih mest, temveč tudi alkoholizem, razpad družin … Ni torej vseeno, če podjetja propadajo. Revščina je najdražja stvar.«

Dr. Marko Jaklič je redni profesor za področje poslovne ekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Sodeluje s številnimi podjetji pri strateškem razvoju in organizaciji. Ekonomist, ki ve, kaj je treba storiti, da bi slovensko gospodarstvo krizo preživelo, in kako bi v neizprosni globalni tekmi postalo konkurenčnejše.

Slovenija tone. Boniteta nam pada, nihče nam ni več pripravljen posojati denarja, brezposelnost krotimo s triki pri evidentiranju, podjetja propadajo, standard prebivalstva se znižuje. Kako izstopiti iz tega začaranega kroga?

Eden naših notranjih problemov je izjemna nesposobnost pri uravnavanju družbe. Pa ne le po letu 2008, temveč že desetletja prej. Sprejeli smo različne dokumente, dosegli smo pridružitev EU in evru, družbe pa nismo znali primerno strateško voditi in jo vsebinsko pravočasno spremeniti. Posebej problematično je zadnje obdobje. Leta 2007 imela Slovenija 22-odstotni javni dolg in bolj ali manj izravnan proračun. Mnogi se sprašujejo, kako smo lahko v dveh letih vse zavozili. Uporabna je primerjava s plevelom. Greš na počitnice, in ko se vrneš, je vrt zaraščen. Plevel je tlel nekje spodaj, potem pa ob za njega ustreznih vremenskih razmerah na hitro udaril ven. Mogoče nas bo šok krize končno zbudil. Leta 2007 makroekonomski kazalci niso bili problematični. Je pa že začela nastajati skrita bomba v bankah zaradi posojil. Obveznosti bank do virov financiranja so se samo v enem letu povečale za 24 odstotkov. Po vstopu v EU in predvsem s prevzemom evra so bankirji vire pridobivali pod zelo ugodnimi pogoji. Gospodarstvenike so skoraj prosili, naj vzamejo kredite. Pa tudi gospodarstvo je bilo v stanju evforije, nihče ni mislil, da se lahko zalomi. Slovenska zgodba ni dosti drugačna od zgodb drugih evropskih držav na obrobju, vezana je predvsem na gradbeništvo, nepremičnine in tudi borzne balone. Le da smo pri nas imeli še priložnost privatizacije preostalih, zlasti velikih podjetij. Pa tudi država se je obnašala tako vsemogočno, da so mnogi menedžerji iskali možnost lastnega preživetja v privatizaciji podjetij, ki so jih vodili. Zaradi vsega tega se je s sunkom globalne finančne krize hišica iz kart začela podirati.