Morilec Joe

Demoni vitke države.

Chris (Emile Hirsch), idiotski teksaški diler, sklene, da bo likvidiral svojo mamo – z njeno zavarovalnino kani odplačati mafijski dolg. Jasno, oče (Thomas Hayden Church), zdaj poročen z drugo žensko (Gina Gershon), ga sunkovito podpre.

Da pa bi bilo vse skupaj opravljeno strokovno in verodostojno (v Teksasu te za take reči čaka smrtna kazen!), najameta poklicnega morilca – lokalnega policijskega detektiva, »Killerja« Joeja Cooperja (Matthew McConaughey), kar pa je tako, kot da bi sredi hurikana odprla dežnik. »Killer« Joe, ki bi si ga za zeta želela vsaka mama (seksi, snažen, v črnem in z nasmehom do Boga), vrže oko najprej na Chrisovo deviško sestro Dottie (Juno Temple), potem pa še na kompletno družino, kolekcijo socialnih deklasirancev, ki se jim z njegovim angažmajem zunanji dolg tako poveča, da so potrebni ostri rezi.

Nemogoče postane perverzno – perverzno morbidno – morbidno brutalno – brutalno ekscesno – ekscesno morilsko. Nasilje se jim lepo poda – skoraj tako kot smrt in njen danse macabre. William Friedkin, eden izmed genijev holivudskega novega vala (Francoska zveza, Izganjalec hudiča, Plačilo za strah, Vaba), je tri desetletja in pol preživel v filmski divjini (med TV serijami in filmi, ki so nam le tu in tam pomežiknili), toda zdaj, pri sedeminsedemdesetih, spet izgleda kot veliki up ameriškega filma, ali bolje rečeno, pri sedeminsedemdesetih deluje bolj vitalno od holivudskih tridesetletnikov. To se ni zgodilo kar naenkrat. Že v Hrošču (2006), posnetem po drami Tracyja Lettsa, je namreč sobo oklahomskega motela, v katerem se gneteta nevroza lokalne natakarice in psihoza vojnega veterana, spremenil v srhljivi, neogotski pekel, ki je kar klical po dobrem eksorcistu, zdaj, v Morilcu Joeju, prav tako posnetem po drami Tracyja Lettsa, pa se iz Oklahome preseli v sosednji Teksas, da bi z mračno, manično, skrajno obešenjaško, tako rekoč ekstremistično parabolo o pohlepu potrdil, da so družinske vrednote, ki jih tako opeva konservativni, republikanski del Amerike, najbolj na psu prav v konservativnih, republikanskih delih Amerike, ki izgledajo le kot agonični podaljšek kapitalistične ubožnice, v kateri imajo najmanj sreče tisti, ki imajo kronično najmanj in ki obenem vedno, na vsakih volitvah, glasujejo za deregulacijo trga, privatizacijo in vitko državo, katere popolna metafora je »Killer« Joe.