Liberalni človek je torej praktično brez moralnih ozirov do narave, zanj je narava sredstvo bogatenja in ugodja.

Profesor Nikola Visković je desetletja predaval na splitski univerzi in pisal knjige o zgodovini, semiotiki in argumentaciji v pravu, potem pa je akademski svet presenetil z dvema voluminoznima deloma »Drevo in človek« ter »Kulturna zoologija«, v katerih si zastavlja za večino nezaslišana vprašanja o pravicah živali in dreves ter prikazuje zgodovino kulturne botanike in zoologije.

Od kod izvira vaša fascinacija z drevesi in gozdom?

Zmeraj sem bil osupel nad dejstvom, da smo obkroženi z drevesi in živalmi, živimo od njih, jezik je poln besed zanje, umetnost, religija in literatura so jih polne, a o njih nikoli ne mislimo. Razen povsem individualno egoistično o svoji mački, psu ali hruški na vrtu. Ko se začneš zanimati za drevesa ali živali, te ljudje začno čudno gledati, kot da nisi normalen. Namesto na družino misliš na drevesa. – Seveda mislim na svojo družino, toda zakaj ne bi mislil tudi na drevje in živali? Pisati o drevesih, živalih in erotiki je zunaj časa, to je komično in za nekatere celo skrb zbujajoče.