Evropski nomadi

Ob petih zjutraj nič ne kaže, da bomo tega dne končali na pogrebu. Prva trgatev v letu, zloščeni bataškornji, radost in delovna vnema. Zapeljemo na avtocesto Milano–Genova. Vinogradi se pokažejo skupaj z jutranjo zarjo. Padsko nižino pesti suša in ljudje v bifejih so sitni, ker so se vrnili z dopusta in morajo delati. Najbolj sitni so tisti, ki so šli na počitnice najdlje na jug, recimo k sorodnikom na Sicilijo ali pa v Apulijo. Krizni strateg Mario Monti je poskrbel, da so se cene bencina zvišale ravno v trenutku, ko so se počitnikarji začeli vračati z dopusta. Resda Italijo že od nekdaj poganjajo delovne migracije z juga na sever, a s tokratno bencinsko pogruntavščino se bodo v državno blagajno natekli krizni denarci – ljudje se nekako morajo vrniti v službo in tisti, ki se vračajo od sorodnikov na Siciliji ali v Apuliji, bodo za vožnjo z morja porabili skoraj toliko denarja, kot so ga pri nonotih na jugu porabili v mesecu dopusta.

In zdaj smo, kjer smo. Sredi edinega mestnega trga, majhnega trg v majhnem mestecu Santa Maria della Versa, je parkiran moderen avto vijoličaste barve s sireno in z rdečo črto. Karabinjerji. Voznik pri odprtih vratih kadi in telefonira, uniformirana sovoznica si ogleduje nohte na rokah. Ura je pol sedmih zjutraj in po malem nas začenja zebsti.

Jutra na malem trgu

Čez to dolino teče 45. vzporednik in na polovici poti med severnim polom in ekvatorjem je podnebje idealno za trto. Zemlja na hribčkih nad dolino reke Versa obilno rodi modri pinot, zaradi česar se ta pokrajina (Oltrepò Pavese) skupaj s francoskima Burgundijo in Šampanjo uvršča med največje pridelovalce modrega pinota ter med najboljše proizvajalce vrhunskih penečih se vin. Poleg modrega pinota rastejo še sivi in beli pinot, šardone in muškat. Tudi grozdja za rdeča vina ne manjka, med njimi so kar štiri avtohtona: barbera, bonarda in dve vini s sijajnima opisnima imenoma: buttafuoco – bruha ogenj – in sangue di Giuda – judeževa kri.

Sezonsko delo je priložnost za preživetje treh največjih prekarnih skupin: upokojencev, brezposelnih mladih in tujcev.

Odkar se je v teh krajih sredi avgusta začela trgatev, je na edinem trgu v mestecu Santa Maria della Versa redno parkiran vijoličasti avto z rdečo črto. Patruljira in popisuje tiste, ki so prišli delat: »Veš, kaj, včeraj sem mu kar rekel: obdrži pasoš! Mi ga boš vrnil, ko ga ne boš več potreboval. Nima smisla, da me vsako jutro na isti način cukaš za ovratnik, vsako jutro preveriš mojo fotografijo v isti Interpolovi bazi in vsako jutro zapišeš mojo številko na isti kos papirja. Sem mu rekel: tu imaš pasoš, obdrži ga. Tako bova vsako jutro ti in jaz izgubila malo manj časa.«

Mircea iz romunskega Sibiua je letos prvič na sezonskem delu v Italiji. Za silo govori špansko, kar mu lajša sporazumevanje z uniformiranim osebjem: »Že deset dni sem tukaj in še vedno se vsako jutro pretvarja, da me vidi prvič. Razumem, zakon je zakon. A človek je človek.«

Odkar se je v teh krajih sredi avgusta začela trgatev v prvih vinogradih, ljudje iz Romunije, Bolgarije, Maroka, Albanije ter romskih naselij v Milanu in Pavii zjutraj redno prihajajo na ta mali trg. Stojijo na avtobusni postaji, na pločnikih, na parkiriščih, na dveh majhnih klopcah, stojijo ob koših za smeti, pod balkonom mestne hiše, stojijo in čakajo, da jih kdo pobere in odpelje v gorice, delat.

»Spijo kar na klopcah, kar v parku, pod drevesi, iztrebljajo pri reki in dolina smrdi po fekalijah. Vse, kar imajo, spravijo v eno plastično vrečko, ponoči se nekateri pokrivajo s kartonom. Niso nasilni, a včeraj sem morala pomesti ves trg, ker je bilo polno svinjarije. S tistimi, ki delajo, ni težav. Toda dela ni za vse.« Prodajalka časopisa postane med kramljanjem strašno slabe volje, zato treskne z blagajno in reče: »Nič več ne bom rekla.«

Tišina v bifeju

Mircea s svojo ekipo sedi pred edinim bifejem na trgu in opazuje razmere. Prisedemo. Zebe nas. Drugih žensk razen Lejle ni za mizo in tudi ona ne govori italijansko. Kljub temu je edina, ki ogovori vsakega domačina, ki gre mimo nas v bife. Domačini sedijo notri. Mi, imigranti, pa zunaj. Domačini notri zajtrkujejo rogljičke in espresso. Mi kadimo in pijemo podaljšano kavo z mlekom, ker stane prav toliko kot espresso, a traja dlje.

Mircea je zgrožen, ker ga je pred dvema dnevoma neka televizija posnela, kako spi na klopci v parku. Posnetek so videli tudi v Romuniji in zdaj ga vsi znanci kličejo, kaj se dogaja.

Starejši moški s klobukom tik pred nami parkira terenca s prikolico. Lejla se presede na stolu in ugasne cigareto. Moški izstopi in gre mimo nas, mimo Lejlinega stola proti vhodu v bife. Lejla ga ujame za roko: »Lavoro?« Moški odkima: »Mi dispiace, žal mi je.«

Postopek se ponavlja in ponavlja in ni treba, da je človek posebej tenkočuten, da bi dojel, da je za domačine v bifeju tako rekoč neviden. Bife ima velike steklene stene, skozi katere se prav dobro vidi ven, do nas, ki sedimo in kadimo, do drugih, ki se prestopajo in čakajo, in do karabinjerjev, ki sta že začela svojo jutranjo rutino s potnimi listi. Med nami ni niti enega človeka, ki ne bi imel veljavnega dokumenta. Skoraj vsi smo tudi enakopravni člani evropske družine, državljani članic EU. A nekaj je v zraku, zaradi česar vsi govorimo tiho, šepetaje. Še natakarica za šankom ne reče hvala in prosim, ampak le pomigne z glavo. Tudi domačini za šankom šepetajo, če pa ne šepetajo, se pretirano glasno pogovarjajo o nogometu.

Potem pa: cap! Vsi na noge! Ob 7.00 se trg v norem vrtincu napolni z avtomobili, s prikolicami, kombiji, terenci, iz bifeja švigne prvi klobuk in takoj za njim naslednji, vrata se odpirajo in roke krilijo in plastične vrečke plešejo in cigarete mahajo, pridite, še dva. Lejla skoči v bife k šanku in na dušek spije kozarec vode, grazie, in že steče na parkirišče proti starcu v srajci, ki še vedno izbira med ponudbo (barantanje je polglasno, pet evrov, osem evrov, štiri ure, sedem ur), Lejlin mož že seda na zadnji sedež belega avtomobila, Lejla zažari od sreče, dečko v trenirki zaloputne z vrati, brrrm, kot bi mignil s trga izginejo prav vsa prevozna sredstva, še vijolični avtomobil z rdečo črto, v petih minutah sonce vzide in tudi že zasije. Ura je 7.05, ko je trg izpraznjen, bife zapuščen in med nami tavajo samo še tisti, ki so tudi tega dne ostali brez dela.

Vsi romunski kombiji

Mircea. »E, mučača.« Razočaranje se meša z nejevero, jezo in optimizmom: »E, mučača, bo že. Slaba organizacija, razumeš. V Španiji delam že 15 let in tam me poznajo, zato niti pet minut ne ostanem brez dela. Tu me ne poznajo, ljudje v Italiji so komplicirani. Ne zaupajo, razumeš, pa policajev je kot smetja. V Španiji me v 15 letih niso legitimirali niti enkrat. Tukaj so me v desetih dnevih vsaj desetkrat. Brat me kliče: pridi v La Mancho! Saj grem, prihodnji teden grem, ampak tam je plača slabša. Tukaj plačajo od pet do osem evrov na uro, razumeš, plus zavarovanje. V Španiji pa največ štiri in na lastno odgovornost. Ampak v Španiji so ljudje drugačni. Tam te sprejmejo, dobiš stanovanje, posteljo za 50 evrov na mesec, ne pa tu, kjer hočejo, da podnevi delaš, ponoči pa izpuhtiš.«

Mircea je zgrožen, ker ga je pred dvema dnevoma neka televizija posnela, kako spi na klopci v parku. Posnetek so videli tudi v Romuniji in zdaj ga vsi znanci kličejo, kaj se dogaja. Ni mu všeč, da ga domači vidijo v takšnem stanju. »To je nečloveško, razumeš, nimamo kam. Zdaj sem si našel grm spodaj na travniku, nikogar ne motim, ampak ponoči je veter ...«

Po podatkih združenja italijanskih kmetovalcev Coldiretti je lani na trgatvi v Italiji sezonsko delalo 210 tisoč ljudi. Od tega je bilo 50 tisoč mladih brezposelnih Italijanov (starih do 30 let), 60 tisoč italijanskih upokojencev in 30 tisoč tujcev iz kar 53 različnih držav. Pri tem pripadniki različnih narodov že po tradiciji obirajo grozdje v različnih italijanskih pokrajinah. V Toskani, recimo, so sezonski delavci predvsem Tunizijci in Poljaki, v Piemontu predvsem Makedonci, v pokrajini Oltrepò Pavese pa prevladujejo Albanci in Romuni. Afričani delajo na skrajnem jugu države, kjer je kljub širnim vinogradom izdanih najmanj dovolilnic za sezonsko delo, zaradi česar lahko sklepamo, da je več dela na črno. Na skrajnem jugu Italije je delo v vinogradih tudi najslabše plačano.

»E, mučača, greš, kamor te vodijo poznanstva. Najpomembnejši je prevoz, razumeš? Imeti je treba kolega, ki vozi kombi, potem pa se dogovoriš. Za pot iz Sibiua do sem (1500 km) sem plačal 60 evrov , za pot do Toleda v Španiji (1600 km) sem se dogovoril za nadaljnjih 60 evrov in potem še 90 evrov za vrnitev v Romunijo, ko bo konec sezone. Ni mesta v Evropi, kamor ne bi peljal vsaj en romunski kombi! Z avtom se ne splača!«

Tisti, ki imajo zobe

V jutranjem soncu se ceste dvigajo proti oblakom in pod nami, nad nami in med nami so gorice. Vozimo po ozkih lokalnih cestah in nikogar ne srečamo, le traktorje, ki prevažajo grozdje, in vedno isti vijolični avtomobil s sireno in z rdečo črto, za katerega po četrtem srečanju posumimo, da nam sledi. Mi sledimo traktorju s prazno prikolico. Po grozdje!

»Vi kar pridite in poslikajte, tu imamo vsi papirje!« Arhitekt Roberto je od staršev podedoval manjši vinograd s pinotom, dela z ženo in desetimi sezonci. »Toliko glej, da boš fotkal tiste, ki imajo vse zobe,« reče in vsi v gorici se zasmejijo. Potem se Roberto zresni: »Tudi če ste pripravljeni delati zastonj, ne morete. Prepovedano. Delajo lahko le ožji sorodniki lastnika in sezonski delavci s pogodbo. Celo najboljši prijatelji ali sosedje morajo imeti pogodbo in plačane socialne prispevke.«

E, mučača, pa je šla po vodi naša trgatev, za kršitev zakona je zagrožena kazen do 1500 evrov. »Nadzorujejo nas vsak dan, karabinjerji patruljirajo, celo iz helikopterja nas slikajo in pošiljajo položnice, če najdejo ilegalce!« Roberto spretno vihti škarje: »Moji delavci so isti že tri leta, Romuni in Romi. Trije od njih so pri meni redno zaposleni vse leto in imajo tukaj tudi stalno prebivališče. Preostali imajo sezonske pogodbe. Plačujemo vse: plačo, davke in socialne prispevke, tudi pokojninsko zavarovanje, kar je čisti absurd. Postopki za priznanje delovne dobe za tuje delavce so pri nas tako dolgotrajni, da le neznatna manjšina dejansko pride do svojih plačanih prispevkov za tiste tri mesece sezonskega dela. Vse drugo požre – italijanska država.«

Vse se je sfižilo

V burni razpravi o grozdju, ki ima visoko ceno, a je nihče ne plača, o zadrugah, ki s plačili grozdja zamujajo že dve leti, o strojih, ki grozdje trgajo ceneje, a slabše, in vinu, ki le težko preživi brez agresivnega trženja, postane jasno, zakaj je toliko Robertovih vrstnikov vinograde preprosto prodalo. Predvsem pa postane jasno, da evropsko trganje grozdja že dolgo ni več fešta s prijatelji in romantično prepevanje ob preši. Je priložnost za preživetje treh največjih prekarnih skupin: upokojencev, brezposelnih mladih in tujcev. Če k temu prištejemo še prepoved sosedske pomoči in agresivno mehanizacijo, je evropsko trganje grozdja te dni nazoren prikaz, kakšen je sodobni čas.

V neomajni veri, da bomo našli svojo trgatev pod soncem, zapeljemo gor na hribček v Scazzolino, majhno ljubko vasico v občini Rovescala, kjer bogata trta sili kar na cesto in se človek od mehke lepote krajine čisto razneži. Scazzolino je tako majhen, da nima niti trga. Ima le cerkveno dvorišče in ravno se pripeljemo, ko skozi težka vrata iz zakristije stopi drobna ženica, osivela in sključena. V rokah drži majhno stekleničko, napolnjeno z rdečim vinom. »Za župnika?« vprašamo. »Za župnika,« reče ženica, »za pogreb.«

Če ona ne ve, kje bi se skrivala majhna staromodna trgatev s prijatelji, potem ne ve nihče. Ženica reče, pridite. Njen brat, Secondo Valle, letnik 1925, ponosni lastnik šestih hektarjev trte, nam potem vse razloži. »Slabo ste naleteli. Imamo samo rdeče, trgatev začnemo konec septembra. Sploh pa brez dovolilnic ne morete nič, niti naši bratranci iz Milana ne smejo več pomagati, vse se je sfižilo!«

In se zaženemo v nostalgično razpravo ob vinu: nekoč so vozove vlekle krave, potem pa je prišla vojna in ameriški džipi. Ameriški džipi so bili v teh krajih prva mehanizacija v goricah in od takrat so šle stvari samo še navzdol. Secondo (ime je dobil po dedu, ki je bil drugi sin, torej »secondo«) je svoja dva sinova poslal v šole v Milano, da bi imela boljšo prihodnost. A ko sta šole končala, sta se trmasto vrnila domov, kjer nadaljujeta vinarski posel. Sta edina predstavnika svoje generacije, rojene po drugi svetovni vojni, ki sta v občini Rovescala obdržala gorice. Secondo ni zadovoljen. Za sinova je hotel kaj »boljšega«. Moderneje bi bilo, če bi vinograde prodala, tako kot vsi, in se odselila v mesto.

Odkar se je v teh krajih sredi avgusta začela trgatev v prvih vinogradih, je na edinem trgu v mestecu Santa Maria della Versa redno parkiran vijoličast avto z rdečo črto. Patruljira in popisuje tiste, ki so prišli delat.

Pogreb

V glavi nam zapojeta artikulirana glasova, ki spominjata na glasove bralcev v dokumentarnih filmih. Agronomka Sara Monaco in enolog Francesco Fissore, zaposlena v vinarskem podjetju La Versa, ki proizvaja tudi vrhunsko penino Testarossa, pridelano po klasični (šampanjski) metodi, sta bila kratka in jedrnata: »Mali kmetje bodo izumrli. Morajo izumreti, saj se niso sposobni prilagajati sodobnemu trgu. Za razvoj naših lokalnih vin in prepoznavnost blagovne znamke je dosti bolje, da so v pokrajini le veliki kmetje. Z njimi so stroški nižji in pogajanja lažja, čeprav je res, da mali kmet bolje skrbi za zemljo in imamo zadnja leta že težave s plazovi in z erozijo. Zaradi mehanizacije morajo biti trte posajene navpično v hrib, ne pa vodoravno, kot so bile posajene nekoč. Ja, lahko bi rekli, da navpične gorice škodijo človeku in naravi, a optimizacija je večja in dobiček neprimerljiv.«

In tako tudi mi ostanemo brez. Povsod diši po moštu in na cerkvenem dvorišču v vasici Scazzolino čaka peščica starcev. V majhnih gručicah postopajo pred cerkvijo in se žalostno pogovarjajo o umrlem. Pogreb ob desetih dopoldne: tu so tako ali tako sami upokojenci in upokojenci dopoldne nimajo dela.

Spodaj v dolini na trgu v mestecu Santa Maria della Versa v majhnih gručicah posedajo tujci, Albanci, Romuni, Romi. Če bi vedeli, da je malo više gori na hribčku tako lep pogreb, bi šli gotovo pogledat. Tudi oni nimajo dela. In tudi njihovo razpoloženje je precej podobno razpoloženju starcev pred cerkvijo.