Kritika / Učitelj

za

Odcepitev.

Quebec je država v državi, v kateri vsake toliko časa priredijo referendum: naj se Quebec osamosvoji in odcepi od Kanade ali ne? Kot se je recimo Slovenija. Quebeškim separatistom to do sedaj še ni uspelo - Quebec se ni osamosvojil. Ostal je v Kanadi. Toda v Quebecu še vedno govorijo francosko.

Tudi v osnovni šoli, v kateri se odvrti Učitelj. No, sama šola - ujeta v hlad, sneg, sivino (zima našega nezadovoljstva?) - izgleda kot alegorija tega spodletelega osamosvajanja in odcepljanja. Prva oseba, ki se odcepi, je Martine, zelo priljubljena učiteljica, ki se nepričakovano in zaprepaščujoče obesi - tako rekoč pred učenci, v svoji najljubši učilnici. Njen samomor je gesta, več kot gesta, protest - sicer protest brez političnih parol, pa vendar politično dejanje: obesila se je javno, na svojem delovnem mestu.

Druga oseba, ki se odcepi, je monsieur Lazhar (Mohamed Fellag), dobrodušni, idealistični, rahlo staromodni učitelj alžirskega rodu, ki zamenja pokojno učiteljico - in monsieur Lazhar ni le alžirskega rodu, ampak je tudi politični begunec, politični azilant, ki se domov, v Alžirijo, ne more več vrniti. Če bi se vrnil, bi ga ubili - tako kot so njegovo ženo, sicer učiteljico, in hčerko. V quebeški šoli trčita dva svetova, prvi (Kanada) in tretji (Alžirija), ki sta povsem ločena, ali bolje rečeno, povsem odcepljena drug od drugega, toda vprašanje ni le, kdo bolj trpi, quebeška šola, ki je izgubila svojo najljubšo učiteljico, ali alžirski begunec, ki je izgubil družino in domovino, ampak - kaj ljudi bolj ločuje, ločenost ali bližina, odtujenost ali intimnost? Ravnateljica namreč Lazharju, ki je pojem vljudnosti in prijaznosti, takoj zabiča, da se po šolskem protokolu učencev ne sme niti dotakniti - nobenih objemov, nobenih trepljanj, nobenih dotikov, nobenih približevanj, nobene sentimentalnosti. Objemi delujejo preveč agresivno, preveč nasilno - Martine je nekoč objela enega izmed učencev, kar je povzročilo „škandal“. In kot vidimo, smejo učenci o svoji bolečini - o svojem trpljenju, o svoji intimnosti, o svojem žalovanju, o svojem občutku krivde, o travmatični „odcepitvi“ učiteljice - govoriti le vpričo psihologinje, le pod nadzorom. Film nas ne spusti v njihovo intimo. A po drugi strani - tudi v intimo gospoda Lazharja nas ne spusti. Če bi nas spustil v intimo učencev in učitelja, bi omogočil primerjavo med obema trpljenjema, med trpljenjem učencev in trpljenjem učitelja, med trpljenjem prvega sveta in trpljenjem tretjega sveta, tega pa noče. Distanca je kul, edino jamstvo sočutja - bližina je nevarna. Sili nas, da počnemo neumnosti - tako kot nas sentimentalnost sili, da ponavljamo le klišeje, ki ne peljejo nikamor. Drug z drugim ne moremo živeti, ker smo si preblizu. Bolj ko smo ločeni, bližje smo si. Učitelj je film o ljudeh, ki imajo pravico do tega, da ne vemo, kdo so.

(Kinodvor)