Kritika / Hiša na koncu ulice

proti

Sirota.

Scenarij za tole revizijo Psiha, kanaliziranega skozi Siroto, je bil napisan že pred desetimi leti, pa so ga stornirali. Ne vemo, kolikokrat so ga stornirali, toda verjetno stokrat, ker čas nikoli ni bil pravi.

Zdaj, ko je svet udarila huda kriza, ki se je začela s pokom nepremičninskega balona, je čas očitno dozorel, kajti sporočilo Hiše na koncu ulice je na dlani: če ste finančno opešali, če nimate denarja za dobro stanovanje in če bi radi kljub temu sklenili dobro kupčijo (relativno dobro stanovanje za relativno majhen denar), potem se preselite v sosesko, v kateri se je zgodil grozljiv umor, ki je kul nepremičninam ceno drastično znižal.

In glej, no, finančno prikrajšani mati (Elisabeth Shue) in hči (Jennifer Lawrence) se iz Chicaga (Sick-aga) preselita natanko v ruralno sosesko, v kateri je neka punca pred leti pokončala očeta in mater, tako da so cene nepremičnin zdaj ugodne, kar ima seveda tudi svoje slabe plati – teror, ropotanje, strah, kaos, celo rahli torture porn, kajti fant (Max Thieriot), ki je pokol preživel, ima svojo »noro« sestro še vedno zaprto v tej zakleti hiši na koncu ulice. Živo si lahko predstavljate, kako poceni bi bi šele najem te hiše! Hiša na koncu ulice, v kateri groza ni srhljiva, ampak – v svoji upehani predvidljivosti in sestavljenosti iz elementov, ki bi jih morale grozljivke že davno vreči psom – iritantna, je reklama za selitev v Guantanamo: niti tam ni tako hudo. Starši od svojih otrok itak terjajo več kot zasliševalci od teroristov, bi dodal tale šoker. Metallica gor ali dol.