Mir s teboj, mir z vami

Ob svitu zapojejo ptice, potem se z Gazi Husrev-begove džamije oglasi mujezin za prvo molitev – sabah. To je pol ure pred sončnim vzhodom. Kmalu, ob šestih, zazvonijo zvonovi cerkve Srca Jezusovega, stolne cerkve Vrhbosanske nadškofije, ob osmih pa še zvonovi saborske cerkve Rojstva presvetle bogorodice. Merjenje časa vsaka verska skupnost uravnava po svoje, s svojimi simboli, kazalcem na uri pripisuje vsaka svoj pomen in pri tem skrbno pazi, da je ne bi pri splošnih znamenjih ponovne uveljavitve religije prehitela katera od preostalih.

Izkušeni komentator revije BiH Dani Zija Dizdarević zato z zaskrbljenostjo opazuje družbo, v kateri živi: »Obdobje prevlade ateistične ideologije je zamenjala teizacija družbe v vseh pogledih – od uvajanja verskih pozdravov v vsakdanjem sporazumevanju prek klerikalnega usmerjanja vedenja posameznikov in družin do prodora vere v javni vzgojno-izobraževalni sistem.«

Pisalna miza Srećka Žmukića, svetovalca ministra za izobraževanje in znanost kantona Sarajevo, je obložena z učbeniki ter starim in novim gradivom za šolsko leto 2012/13. Zraven je dokumentacija z navodili za poučevanje predmeta Družba, kultura, religija v osnovnih šolah in predmeta Kultura religije v srednjih šolah; ta dva predmeta se poučujeta poleg verouka, ki so ga v Bosni in Hercegovini v šole uvedli leta 1994 in je bil izbirni predmet. Ocene teh predmetov bodo upoštevane pri izračunu povprečja ocen. »Tako ne bo diskriminacije,« pravi Žmukić. Njegovi otroci ne obiskujejo verouka.

Spremembe Zakona o temeljni vzgoji in izobraževanju so navidezno pomirile vodje verskih skupnosti, zlasti iz Rijaseta Islamske skupnosti v BiH in Katehetskega urada Vrhbosanske nadškofije. Še maja lani je na mevludu (prazniku Mohamedovega rojstva, op. a.) v Blagaju reisu-l-ulema Mustafa Cerić srdito govoril: »Ne pustimo, da bi naše otroke vzgajali v brezboštvu. Učiti hočemo svoje otroke, in to v svojih šolah. Te državne šole so naše šole. Mi plačujemo davke. To ni zasebno ministrovo, ni njegova dediščina. Tega ni nihče dobil od nikogar, to je naše, in v teh šolah mora biti verouk.« Nato je omenil »egiptovsko in tunizijsko pomlad« in nadaljeval: »Če boste posegali v verouk, boste imeli ’sarajevsko pomlad’ na ulicah Sarajeva! Da veste!« Tako je govoril človek, ki je leta 2007 prejel priznanje za širjenje in krepitev demokracije, je pa tudi dobitnik Unescove nagrade za mir.

Kmalu za tem se je podobno, nadvse občutljivo odzval kardinal Vinko Puljić, nadškof Vrhbosanske nadškofije: »Proti katoličanom poteka vojna. Tisti, ki se zavzemajo, da bi moral biti šolski program en sam, so za asimilacijo.« Monsinjor Peter Jukić pa je ob drugi priložnosti dodal: »Zrušili smo komunistično Jugoslavijo, zrušili bomo tudi te neokomuniste.«

Tak je bil odziv na poskus Emirja Suljagića, zdaj že bivšega ministra za izobraževanje in znanost kantona Sarajevo, ki je želel v šole uvesti nov predmet kot alternativo verouku. Nameraval je izenačiti sarajevske učence, ki ne obiskujejo verouka v šoli, s tistimi, ki ga obiskujejo. Njegov sklep, da ocene iz verouka ne bi upoštevali pri izračunu povprečja ocen, je vlada kantona Sarajevo nazadnje preklicala. Suljagić se je nekaj časa še boril z mlini na veter, ko pa je februarja letos prejel grozilno pismo z neizstreljenim nabojem, je odstopil. Ustregel je svojim potencialnim morilcem, ki so mu poslali sporočilo: »Pusti pri miru Vzvišenega Alaha in njegovo vero. Dosegla te bo roka vernikov.« Poslovil se je od ministrovanja. Njegovi nekdanji sodelavci – Suljagić je bil prej novinar – so zapisali: »V državi, kjer je ministrov kar 150, ni navada, da bi ti odstopali in zapuščali oblastni aparat.« In dodali: »Prepameten je in premalo nacionalist, da bi se ukvarjal s politiko v deželi, zastrupljeni s kleronacionalizmom, kjer ni prostora za ljudi, naklonjene spremembam in evropskim reformam.«

Muharem Omerdić iz Rijaseta Islamske skupnosti, najbolj izpostavljene verske skupnosti v BiH, gleda na razvoj dogodkov drugače kot odgovorni za izobraževanje v kantonu Sarajevo. Že od leta 1986 je vodja Verskoizobraževalne službe Rijaseta. Izhaja iz družine imamov, Koran mu je bil tako rekoč položen v zibelko; diplomiral je na Islamski teološki fakulteti v Sarajevu in postal asistent dr. Ahmeda Smajlovića pri predmetih Akaid (dogmatika) in Muslimanske frakcije. Magistriral je po vojni.

Priprave na uvedbo verouka v državne šole v BiH sta po njegovih besedah začeli islamska skupnost in katoliška cerkev skupaj. Že leta 1990. Tri leta kasneje je bil sprejet Zakon o uvedbi verouka v šole, za njim učni načrt in program, kmalu pa so bili pripravljeni učbeniki in priročniki za obe ravni poučevanja tega predmeta – v osnovnih in srednjih šolah. »Sedaj je v vseh kantonih ocena iz verouka upoštevana pri učenčevem uspehu. Tudi v Sarajevu,« je potrdil Omerdić.

Kaj pa ateisti in tisti, ki so druge vere? Bi morali, medtem ko bi se njihovi sošolci učili osnov Korana ali bi peli ilahije, ostati pred vrati?

»Vprašanje predmeta, ki bi bil alternativa verouku, je stvar ustreznega ministrstva,« pravi Omerdić. Težave vendarle vidi, in sicer v nekaterih delih BiH. »Na primer v entiteti Republika srbska vsiljujejo učencem pravoslavno ikonografijo, pravoslavne praznike, pozdravljanje, srbski jezik, cirilico in podobno. Odzivamo se na vse to. Včasih uspešno, včasih ne. Nesrbi v Republiki srbski imajo obilo težav. Težave so tudi tam, kjer sta dve šoli pod isto streho (šola za otroke muslimanov in šola za otroke katoličanov, op. a.), kot so v Stolcu, Žepču, Vitezu in nekaterih drugih mestih v BiH,« še dodaja.

In s tremi klicaji sklene misel: »Verouk bi moral biti glavni predmet v šoli, ker se učenci izobražujejo in vzgajajo le pri verouku.«

V BiH ni besed, ki bi bile izrečene tolikokrat kot besedna zveza medreligijski dialog. Tudi nevladna organizacija Medreligijski svet v BiH usmerja vse svoje projekte v ta cilj; čeravno svet ni podprl ministra Suljagića, ki je nameraval preprečiti diskriminacijo učencev z neupoštevanjem ocene iz verouka pri izračunu povprečja ocen v spričevalu. Monsinjor Mato Zovkić, upokojeni profesor teologije, ki je tudi sam predstavnik tega sveta, prihodnosti ne vidi rožnato: »Današnja BiH je sekularna država, v kateri ne bi smelo biti privilegirane religije. Toda posledica vojne je, da se je prebivalstvo skoncentriralo v posameznih mestih in regijah. Tako obstajajo območja z bošnjaško muslimansko večino, kot so Sarajevo, Zenica, Travnik, Tuzla, območja, kjer so v večini Srbi, Republika srbska, še posebej Banjaluka, in območja, kjer so v večini Hrvati, to je zahodna Hercegovina. Večina se vede arogantno, diskriminatorno do manjšine. V Sarajevu je 90 odstotkov prebivalcev muslimanov. Biti Hrvat ali Srb v Sarajevu ni lahko. Muslimani imajo vse pomembnejše položaje. V Banjaluki isto velja za Srbe, v Mostarju za Hrvate. Sedaj je težko ustvariti državo, v kateri bodo pravice dejansko za vse enake. To je problem, ki lahko zruši državo.«

Srbska pravoslavna cerkev v BiH je po hierarhiji vezana na Beograd. Tam je patriarh, na ozemlju BiH pa so metropolija in štiri eparhije v mejah, kakršne so imele pred vojno. Borislav Livopoljac pove iz izkušenj, ki si jih je pridobil kot učitelj verouka v vzhodnem (srbskem, op. a.) delu Sarajeva, da otroci poučujejo starše, ki so bili le slabo poučeni o svoji veri. Sedaj, ko je starešina saborske cerkve v Sarajevu, je čisto drugače. Otrok pravoslavnih staršev je malo, kakšnih 150. Obiskujejo verouk – ocene pri tem predmetu se vpisujejo v spričevalo. Toda Livopoljac, ki se je preselil iz enega konca mesta v drugega, kjer živijo večinoma muslimani, pravi: »Nismo zaprti, vendar se čuti nestrpnost. Kadar pokličem svoja sinova z dvorišča: ’Sergij, Konstantin’, se vsi obračajo; ne morem ju poklicati po imenih.«

Pravkar poteka obnova saborske cerkve, kar vendarle dokazuje velikodušnost države. S srbsko pravoslavno cerkvijo je podpisala podobno pogodbo kot s Svetim sedežem. V tisku so se pojavili komentarji: »BiH je sekularna država, ki je popustila zunajinstitucionalni moči dveh cerkva in islamske skupnosti!«

Alija Izetbegović, prvi predsednik predsedstva BiH, je menil, da sodi verski pouk v cerkve in džamije, ne v šole. Nobene potrebe ni, da bi država plačevala verouk z denarjem davkoplačevalcev.

Sledili so simpoziji, okrogle mize, strastni pogovori v visokih intelektualnih krogih in ob koncu šolskega leta vsakoletne prošnje staršem, naj do konca junija pisno sporočijo, ali bo njihov otrok obiskoval verouk ali ne ...

Malokdo pogleda v učbenike. Džemaludin Latić, pesnik, pisatelj in redni profesor na katedri za tefsir (razlago Korana, op. a.) na Fakulteti za islamske vede v Sarajevu, navaja: »Poglejmo, na primer, učbenike za pravoslavni verouk v Republiki srbski, v katerih islam zaničljivo, za muslimane poniževalno imenujejo mohamedanstvo in fatalistična religija ter v njih spodbujajo zavest o maščevanju Kosova, nepravoslavne kristjane imenujejo heretike, krščanskim otrokom svetujejo, naj ne obiskujejo džamij in drugih nepravoslavnih objektov, naj se ne spuščajo v zveze s sektaši in naj ne pozabijo, da so Turki pet stoletij Srbom s silo vsiljevali islam. V učbenikih islamske skupnosti za osnovne šole poučujejo otroke, naj se zahvalijo Bogu, ker se ne imenujejo Spasoje, Jezusu pripisujejo netočne izjave, na eni izmed ilustracij pa drži deček v eni roki knjigo in v drugi puško!« Po Latićevem mnenju bi morali podmladek poučevati o veri tako, da bi to poučevanje prispevalo k socialni koheziji v učilnicah verskih skupnosti in v javnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ter tako, da bi se izognili bodisi diktaturi večine bodisi diktaturi manjšine in vsaki obliki diskriminacije. Zdaj ni tako. Latić je bil leta 1983 obsojen na procesu proti muslimanskim intelektualcem; danes se njegovo mnenje upošteva. Zavzema se za predmet Kultura religije. Državi svetuje, »naj ustanovi etični komite, ki bi ga sestavljali iskreni, vsak v svoji veri in v vseh verah izobraženi in veri kot takšni predani božji služabniki, ki bi skrbno in vsak dan bedeli nad širjenjem splošno verskega izobraževanja in univerzalnih verskih vrednot ter zavračali vsako obliko zlorabe vere in diskriminacije v vsakem kotičku države.«

Kako naj si v času, ko se otroci v šolah seznanjajo vsak s svojo vero, razložimo podatek Medreligijskega sveta v BiH, da je bilo samo v enem letu (od 1. 11. 2010 do 31. 10. 2011) v državi kar 56 napadov na verske objekte in druga za cerkve in verske skupnosti pomembna mesta? Od tega jih je bilo 30 v Republiki srbski, 26 pa v Federaciji BiH.

»Šalom alehem.« (Mir z vami.) »Alehem šalom.« (Mir z vami.) Tako sta se pozdravila Juda na sarajevski tržnici na poti v bližnjo sinagogo. V kavarnici Šehar, tam, kjer pijem kavo in pozdravljam s Selam alejkum in kjer mi odzdravljajo z Alejkum selam, je vse blizu: Kaptol, katedrala, teološka fakulteta, džamija Ferhadija in za njo saborska cerkev; vmes ob Stadlerjevi ulici pa še glasbena šola in Pokop. Petje ptic in zvonjenje čez dan preglasi vrvež na tržnici; v Ulici Ferhadija, če ne pogledaš dobro, je še komajda opaziti z rdečo barvo poudarjene sledove razpršenih drobcev granat.

Če ne pogledaš dobro. Bosna je spet kot sod smodnika. Tudi zaradi otrokom po svoje vsiljenega verouka v šolah.