Noč grozljivk

Maraton groze, gorja & gravža.

31. oktobra, na noč čarovnic, se bo v Kinodvoru odvrtel že peti – ja, jubilejni – maraton groze, gorja & gravža, ki se bo začel ob sedmih zvečer in končal ob sedmih zjutraj. In da ne bo kakega dvoma: to je vedno masovka. Maraton je vedno vnaprej razprodan. In fani, ki si ne zatiskajo oči pred resnico svojega najljubšega žanra in sodobnega sveta, vedno vztrajajo do konca, do jutra, ko se razidejo ob ponavljanju replike: To je le film … to je le film … to je le film.

Ob 19.00 – Krokar (The Raven, James McTeigue). Pa začnimo na začetku, četudi na koncu – pri zadnjih dnevih Edgarja Allana Poeja, literarnega genija, izumitelja detektivskih romanov in grozljivk (Brezno in nihalo, Prezgodnji pokop, Črna mačka, Maska rdeče smrti, Ukradeno pismo, Umori v ulici Morgue, Skrivnost Marie Roger ipd.). Sodeč po Krokarju, ki ga je posnel James McTeigue, avtor filma V for Vendetta, v katerem so Anonymousi dobili idejo za tiste bele maske Guyja Fawkesa, je Poe, ki ga igra John Cusack (z bradico, bledih lic), svoje zadnje dneve preživel v Baltimoru (posnetem v Srbiji!), kjer ni iskal le običajnega zagonetnega morilca, ampak zagonetnega serijskega morilca, ki so ga navdihnile njegove – Poejeve! – zgodbe. Tip – očitno ne brez literarnega okusa in tudi ne brez smisla za anticipiranje morilskih tehnik prihodnosti – njegove mračne, srhljive, gotske zgodbe spreminja v instalacije, okej, v meso, kar pomeni, da Poe preganja svojega največjega fana, svojega kopista. In ta psycho ni le najboljši poznavalec Poejevih del, ampak tudi prvi serijski morilec v zgodovini sveta, Jack Razparač Prešernove dobe, ali bolje rečeno, Žaga Prešernove dobe (ne, »nihalo groze« tu cilja ne zgreši). Ne pozabite, Poe in Prešeren sta umrla istega leta (1849). Oba v skrivnostnih okoliščinah (le da Prešeren ni umrl v parku na klopci). Oba sta – vsaj v ljudski domišljiji – veljala za pijanca. In oba bi si zlahka predstavljali s krokarjem na rami.

Ob 21:05: Spisek za odstrel (Kill List, Ben Wheatley). Kar nas pripelje do tipa, ki krokarja nima le na rami, ampak se sam prelevi v krokarja: Jay (Neil Maskell), nekdanji vojak, zdaj poklicni morilec, globalni hitman, ki se trudi z družinskim življenjem (v resnici izgleda kot remiks six-pack navijača in Jacka Torranca iz Izžarevanja), ima po spodleteli misiji v Kijevu hude probleme s svojo mentalno blaginjo, toda njegov partner (Michael Smiley) in soproga (MyAnna Buring) ga prepričata, da kljub temu sprejme naslednje, četudi čudno naročilo, ki pa ga potegne v cono somraka, morbidni, ritualni, okultni polsvet, v katerem se mu »tarče« pred in med likvidacijo – na njegovo veliko začudenje – zahvaljujejo, ker jih je odrešil. Tistim, ki jih likvidira, je celo v čast, da so ga spoznali. Grehi, ki jih imajo na grbi, so tako hudi in peklenski, da bi jih Jay – ne toliko Žaga, ampak bolj Dirty Harry, Paul Kersey ali Dexter, ki se mu hkrati zgodita Krvava žetev in Srbski film – likvidiral tudi brezplačno. Za razliko od Krokarja, grozljivke, ki vdira v triler, je Spisek za odstrel triler, ki vdira v grozljivko – in cerkvi moti spanec.

Ob 23:00: Tucker in Dale proti zlu (Tucker & Dale vs. Evil, Eli Craig). Krokar nas seznani z zgodovino žanra, z njegovimi začetki – Spisek za odstrel nas seznani s koncem žanra, z njegovo apokalipso. Zato je napočil čas za predah, hočem reči, čas je za Tuckerja (Alan Tudyk) in Dala (Tyler Labine), ki žanr – grozljivko, se razume, klasični, vedno zimzeleni, zdaj resda že krepko utrujeni slasher – pošljeta v nebesa. Slasherji, recimo Teksaški pokol z motorko, se običajno odvrtijo takole: skupina hormonskih, potrebnih, ošabnih, elitističnih mladincev in mladink se odpravi na žurko v zakotni gozd, kjer jih začne potem maličiti, rezati, sekati in cvreti kak ruralni manijak. Tucker in Dale sta taka dobrodušno zarukana ruralca, le da nista manijaka, tako da lahko le začudeno gledata, kako ju ima pet mladincev in mladink za pošasti in kako en passant sami sebi in drug drugemu postajajo nevarnejši od najhujšega ruralnega zla. Sporočilo: elite so tako avtodestruktivne, da se bodo samouničile.

Ob 0:45: Smo, kar smo (Somos Lo Que Hay, Jorge Michel Grau). Čas je, da spregovorijo žrtve teh elit – žrtve družbe, ki so jo elite tako razdejale, opustošile, skorumpirale, prikrajšale, brutalizirale in spravile na kant, da ljudem ne preostane drugega, kot da se žrejo med sabo. V mehiškem šokerju Smo, kar smo imate družino, mater (Carmen Beato) in tri otroke, ki v drugih ljudeh vidijo le še hrano. »Taki ste se rodili,« pravi mati. Človeško meso je postal kruh vsakdanji. »Ne boste verjeli, koliko ljudi v tem mestu jé ljudi!« Konzumiranje je postal kanibalizem. Kanibalizem je postalo delovno mesto. Pa še temu se čas izteka. Toda ta družina, dedinja one grizlijevske kanibalske družine iz Teksaškega pokola z motorko, je sama najboljša urarka (»Vrgli so nas s trga!«), zato ne potrebuje premjeja, da bi ji povedal, koliko je ura.

2:30: Umori v Snowtownu (Snowtown, Justin Kurzel). Če kapitalizem trga, cefra in razsuva družine in če so otroci žrtve tega trganja, cefranja in razsuvanja, potem je kapitalizem pedofil, kar je tudi podton avstralskega šokerja Umori v Snowtownu, v katerem se zmedeni najstnik (Lucas Pittaway) iz raztrgane družine pridruži edini družini, ki še funkcionira, edini skupnosti, ki še drži skupaj – bandi serijskih morilcev, ki jo vodi brezčutni, brezizrazni, karizmatični John Bunting (Daniel Henshall), naturalistično zmodeliran po resničnem grizliju. Toda primestni proletarski geto, v katerem se dogaja ta apokalipsa psihoze, se ob pogledu nanj počuti varnejšega, saj ve, da je njegov edini up – pravna država je le up elite, oligarhije, ki je ljudi getoizirala in raztrgala.

4:45: Hladna riba (Tsumetai nettaigyo, Sion Sono). Tudi japonska Hladna riba, v kateri je človek človeku trnek, da ne rečem kavelj, je posneta po resnični zgodbi. A po drugi strani – vsi šokerji, ki jih bo zavrtel maraton groze, gorja & gravža, izgledajo tako, kot da so posnete po resničnih zgodbah. Ko se bo ob 7:09 ta film končal, si boste rekli: uf, kako morbiden, kako mučen, kako srhljiv in kako grizlijevski je postal ta svet – in kako briljantni so obenem postali filmi. V tolažbo vam bo lahko le obscena, napol konspirološka misel, da je svet postal tako morbiden, tako mučen, tako srhljiv in tako grizlijevski prav zato, da bi lahko o njem snemali tako briljantne in tako unikatne filme, kot je Hladna riba, v kateri bodo tisti, ki bodo vztrajali do konca, dobili več, kot so hoteli videti.