»Nisem nostalgik, vendar je razlog, da se občinstvo množično zbira na naših koncertih, to, da kot nekakšni dinozavri spominjamo ljudi na počitnice ali lepe čase.«

Skupina Plavi orkestar je bila med zadnjimi vzdihljaji nekdanje Jugoslavije fenomen pop kulture, saj je prvenec Soldatski bal prodala v neverjetnih 600 tisoč izvodih. Njeni koncerti so povzročali histerijo, primerljivo z beatlomanijo. Po 13 letih diskografskega premora se zasedba vrača z novim, sedmim albumom z zgovornim naslovom Sedam. Frontman Saša Lošić - Loša nam je ob tej priložnosti razkril svoj pogled na fenomen skupine, njeno dojemanje nekdanjih skupnih jugoslovanskih prostorov in zanimive anekdote iz njene burne glasbene kariere.

Sodeč po izredno obiskanih koncertih, zlasti tistem na letošnjem beograjskem Beer festu, kamor vas je menda prišlo gledat in poslušat 120 tisoč obiskovalcev, vam je po vseh teh letih uspelo ohraniti priljubljenost. V čem je skrivnost?

Nisem tipični estradni tekmovalec naše regije. Takšna množična čustvenost občinstva me ne preseneča, me pa zanima kot osebo, ki je zmožna depersonalizirano opazovati lik Loše in skupino Plavi orkestar kakor nekaj ločenega. Kot nekdanjemu garažnemu bendu s punkovskimi vplivi nam ni jasno, zakaj si nas tolikšne množice želijo videti in poslušati v živo. Nenadoma smo se spremenili v stadionsko skupino. Prišel sem do sklepa, da je Plavi orkestar poleg čevapov, sladoleda, človeške ribice, dalmatinske klape in podobnih fenomenov nekakšna benigna podzavest nekdanje Jugoslavije. Se pravi, smo stebri zasebne nostalgije, stabilnosti, do katere imajo ljudje pravico. Stari časi so zmeraj dobri časi. Nisem nostalgik, vendar je razlog, da se občinstvo množično zbira na naših koncertih, to, da kot nekakšni dinozavri spominjamo ljudi na počitnice ali lepe čase.