Ihta / Maja Novak: Hm ... Kaj pa konj?

In tako je naneslo, da je Pop TV organiziral predvolilno soočenje treh vélikih (hm …), obljubljajoč, da bomo prvič v življenju priložnost imeli, nad čarovnijami sodobne tehnike osupniti, od merjenja čustev gledalcev in sprotnega preverjanja resničnosti izjav treh … hm … do degustacije testosterona vseh nastopajočih, vključno z Barbarinim in Spomenkinim, ki ga je bilo po pravici povedano največ; a dobili smo nekaj, kar je žalobno spominjalo na »semafor« dosežkov Pahorjeve vlade (torej na šolsko tablo z magnetki), pa komentarji tviterašev so brzeli pod sliko. Moj muc je med oddajo zaspal; jaz malone tudi. Dobili smo Pahorja, ki je za hip vzrojil, da smo upati smeli, kako bo iz njega še dedec kdaj zrasel, a je upanje v kali zatrto bilo, dobili smo pojem »mlajšega spola« in razpravo, ki je Pucerju ušla iz rok, saj naj bi potekala na temo socialnih krivic in se je zategadelj z malicami, to slovensko svetinjo, začela, ali je pri priči k hudim časom v Hudi Jami skrenila, in dobili smo krasen pogled na tri visokorasle može, ki so se nehote ali nalašč s samimi petit postavami obdali, da je njihova klenost lepše izstopala: Zver je stal ob možiclju, ki je bil kakor Herr Flick, Türk med »teto iz ozadja« in drobcenim dr. Kendom, Pahor pa v znak svoje spravljivosti (celo znotraj stranke!) med Lukšičem ter kaj-ti-vem-kom v grozni beli opravi. To ni bilo soočenje. To ni bila razprava. To ni bil kabaret. To ni bilo novo. To ni bilo nič.