Komunistično obzorje

Partija

Partije, kakor jo vidi Jodi Dean, naj ne bi razumeli kot še eno politično stranko, niti ne kot vrnitev v preteklost, kjer bi omnipotentna birokratska struktura narekovala pot naprej. Partija je kolektivna organizacijska enota, ki predstavlja ljudi, vseh 99 odstotkov ljudi, ki so se znašli onstran neoliberalnega programa prestrukturiranja sveta. Partija je to, kar si ljudje želijo, to, kar ljudje želijo, da partija je. Partija znotraj ni vedno in povsod poenotena, čeprav navzven deluje tako, ni hierarhično strukturirana, ni dogmatična. Za partijo so značilne raznolikost, horizontalnost, individualnost, inkluzivnost in odprtost.

Znotraj strankarske ureditve ali zunaj nje?

Koncept partije presega strogo delitev, kaj šteti za politično, čeprav je iz navedene definicije razvidno, da poudarja predvsem kolektivno organiziranje ljudi na terenu v boju proti jasni tarči, to pa je simbolični odstotek prebivalstva, ki si prizadeva za ohranitev sedanjega sistema družbene neenakosti.

Bomo revolucijo začeli z nasilnimi sredstvi?

Takšno načrtovanje bi bilo na točki, kjer smo, samomorilsko. Je pa to vprašanje taktik; odgovor nanj se bo razvil v skladu z nastajajočimi okoliščinami.

Kaj sledi po revoluciji?

Po odprtju razpoke kaotičnega v stanju normalnosti in pričakovanega je naloga skupnosti v partiji, da vodi organizacijski proces prestrukturiranja družbe v smer, za katero misli, da je prava. Revolucija je kaotična v smislu, da se po njej pojavijo nove ureditve, nova prepričanja, novi pogledi na družbo oziroma svet, to pa narekuje partiji, da prepozna svoje nepoznavanje tega, kar pride po revoluciji. Vloga partije je v njeni odzivnosti na okoliščine, ki se pojavijo v tej novi družbeni resničnosti v nastajanju.

Bo komunistična družba po revoluciji vrnitev v neko naravno stanje?

Ne. Še vedno bomo uporabljali penicilin, mobilne telefone, internet, potovali z letali ...