Kritika / Godspeed You! Black Emperor: ‘Allelujah! Don’t Bend! Ascend!

+ + + + +

Moledovanje za ponovno združitev kultnih bendov ni nič novega več, verjetno pa je le malo bendov, katerih feni bi bili s svojimi klici tako vztrajni, kot to velja za fene kanadskih postrockerjev iz zasedbe Godspeed You! Black Emperor (GY!BE).

Potem ko so se pred devetimi leti za nedoločen čas razpustili, verjetno ni minil koncert njihovih novih glasbenih projektov, na katerem feni ne bi spraševali, kdaj se bo GY!BE končno spet vrnil na odre. Njihove prošnje so bile naposled uslišane pred dvema letoma, ko se je zasedba v nekoliko spremenjeni postavi zbrala za nastop na enem od čislanih ATP-festivalov. Med njeno sedem-

letno odsotnostjo se je marsikaj spremenilo, najočitneje to, da je skoraj povsem izginila prodaja plošč, nič bolje pa se ni pisalo postrocku. Kitarsko (in godalno) dronanje po zgledu GY!BE je postalo tako rekoč standard, pojavili so se bendi, ki so se bolj kot z vsebino ukvarjali s podobo, in verjetno se eden od razlogov za razpustitev zasedbe skriva tudi v prezasičenosti s sorodnimi muzikami, kar skoraj praviloma vselej pripelje do naveličanosti.

Retrospektivno se zato pojavi vtis, da je bil umik GY!BE z glasbenega prizorišča dobra taktična poteza, odlično pa je bil izbran tudi tako rekoč idealen trenutek za vrnitev. Postrockerska evforija iz druge polovice devetdesetih let se je polegla, začeli so se pojavljati bendi, ki so strategije Kanadčanov uspešno prevajali v nove izraze, in (z nekaj izjemami) kar naenkrat ni bilo več bendov, ki bi rockovsko glasbo osvobajali spon preteklosti.

Da zasedba z vrnitvijo misli resno, se je ponovno potrdilo v začetku letošnjega oktobra, ko je skoraj na skrivaj objavila svojo četrto ploščo ’Allelujah! Don’t Bend! Ascend!. Ta po izrazni plati ne prinaša nič novega – dve izmed štirih skladb so v nekoliko drugačni podobi že preigravali na koncertih. Subtilno, zadržano dronanje skozi repeticijo raste v epske, zgoščene zvočne grozde in kulminira v hrupnih izrazih. Včasih se pojavi vtis, da poslušamo uglaševanje klasičnega orkestra, drugič, da slišimo pet rockovskih bendov hkrati, ki se iz svojih inštrumentov trudijo iztisniti še zadnji atom moči. A čeprav bi ploščo lahko posneli pred desetimi leti, ta v rockovski ponudbi danes izstopa bolj kot bi v preteklosti. Tako rekoč lastnoročno potrdi, da se postrock vendarle še ni izpel in da je zasedba pač preprosto večja od trendov.

Ni naključje, da je GY!BE postal prva asociacija ob omembi izraza postrock. Pa ne zato, ker bi zasedba slepo sledila žanrskim stereotipom, pač pa preprosto zato, ker ji drugi postrockovski bendi ne sežejo niti do kolen.

Njeno koncertno formo lahko že 14. novembra preverite v Kinu Šiška.