Kritika / Brian Eno: Lux

+ + + +

V zadnjem desetletju se je v navideznem pomanjkanju novih glasbenih pogruntavščin začelo intenzivno brskanje po (pol)pretekli dobi. Sploh v kontekstu elektronske glasbe, kjer se najraje brska tam nekje po sedemdesetih in osemdesetih letih minulega stoletja, ko so se kreativci (tudi) z uporabo novih tehnologij začeli osvobajati spon preteklosti.

Če je bilo treba z nekaterih takratnih ustvarjalcev spirati naftalin, za njihovega sodobnika, britanskega glasbenega veleuma Briana Ena, to ne velja. Njegove plošče, predvsem tiste, s katerimi je definiral podobo ambientalne glasbe, so preživele test časa in tudi danes, ko se glasbena ponudba utaplja v množičnih ambientalnih permutacijah, še vedno veljajo za najlepše dosežke te estetike, ki se je z leti zažrla v vse pore sodobne popularne in malo manj popularne glasbe.

Producenti, ki so se najbolj oklepali Enove dediščine, so se v začetku devetdesetih let zbrali pod pokroviteljstvom neodvisne elektronske založniške velikanke, založbe Warp. Aphex Twin, Autechre, Squarepusher in drugi so standarde elektronske produkcije takrat postavili na glavo in ko je pred dvema letoma ploščo pri tej založbi izdal tudi Eno, je upravičeno dvignil veliko prahu. Čeprav si ni naredil sramote niti z ritmičnimi skladbami, je takrat ponovno potrdil, da je s svojimi zvočnimi ambienti še vedno konkurenčen mlajšim somišljenikom.

Ko je založba Warp pred časom napovedala izid novega Enovega albuma (prvega solističnega zanjo), so privrženci po tihem upali na prvi ambientalni presežek po kultni plošči Selected Ambient Works, Vol. 2, ki jo je leta 1994 izdal Aphex Twin. In imeli so prav. Brian Eno je s ploščo Lux ambientalno glasbo znova predstavil v njeni najlepši luči.

Subtilna, krhka kombinacija sintetičnih tekstur in akustičnih fragmentov v spomin prikliče njegovo kultno ploščo Music for Airports, s katero je konec sedemdesetih let sploh vzklil termin ambientalna glasba. Je nemoteča zvočna kulisa za ozadje in hkrati izvrsten vpogled v Enovo skladateljsko mojstrstvo. Aphex Twin s svojim albumom v tem pogledu sicer prav nič ne zaostaja. Toda njegov SAW2 bi s svojo temačno, že kar strašljivo atmosfero potnike bržkone pregnal iz čakalnic, Enov Lux pa menda že odmeva po tokijskem letališču. Plošča preprosto otopi vse čute in poslušalca potegne v brezčasen prostor, nekakšen popoln kontrast sodobni naglici.

Album se kljub svoji popolnosti v glasbene anale bržkone ne bo zapisal s tako velikimi črkami kot Aphexov SAW2. Brian Eno z njim namreč ne ponudi nič, česar nismo slišali že na njegovih star(ejš)ih albumih.

Tisti, ki so morda pričakovali, da bo Eno ponovno redefiniral podobo ambientalne glasbe, bodo v svoje predvajalnike verjetno raje vstavljali njegova albuma Music for Airports in Thursday Afternoon. Bodo pa plošče Lux nedvomno veseli feni, ki znajo Enove prejšnje albume že na pamet.