Kritika / Melody’s Echo Chamber: Melody’s Echo Chamber

+ + + +

Melody Prochet, klasično šolana vokalistka in violistka, ki je do pred kratkim delovala v pariški skupini My Bee’s Garden, se je pred dvema letoma seznanila s člani avstralske neopsihedelične zasedbe Tame Impala. Rezultat tega poznanstva je bila skupna evropska turneja, še zlasti pa sodelovanje Prochetove s Kevinom Parkerjem, glavo skupine Tame Impala. Med snovanjem lastnih skladb sta se spoprijateljila, zaradi tega pa je njene takrat še nedokončane skladbe čakala popolnoma drugačna prihodnost, kot bi jih sicer.

Prochetova, ki je bila po lastnih trditvah ujeta v stroga pravila klasične izobrazbe, je hotela svoji glasbi vdahniti dih nečesa novega, svežega, nekoliko surovejšega, za to pa je bil Parker očitno najboljši naslov. Plod njunega sodelovanja je njen prvenec Melody’s Echo Chamber, s katerim bi v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zagotovo postala pop diva, danes pa jo lahko uvrstimo zgolj med pripadnike neopsihedelije, ki z zazrtostjo v preteklost ustvarjajo napredne stvaritve sodobne popularne glasbe.

Melody’s Echo Chamber sestavlja nabor skladb, za katere je Prochetova nekaj let iskala ustrezen zvok in izraz ter ga končno našla v sodelovanju s Parkerjem, ki ga za letošnji album Lonerism njegove matične zasedbe izjemno hvalijo. Čeprav je njen avtorski prispevek brez dvoma izrazito močan, je treba enakovredno pohvaliti tudi Parkerjev prispevek, saj je ravno on glavni »krivec« za končno zvočno podobo albuma. Večji del ploščka je bil posnet v njegovem domačem studiu v Perthu, vokal pa je Melody Prochet nasnela v idiličnem okolju francoske Azurne obale, kar se dobro sliši tudi na ploščku.

Album odpira singel I Will Follow, ki nekoliko osladno melodijo združi z nerazločnim zvokom kitare, v njem pa vsekakor prevladuje Melodyjin eterični vokal. Sledi eklektična skladba Crystallized, ki izrazito spominja na izdelke britanskih shoegaze skupin s konca osemdesetih let in se nato prelevi v energični kraut-

rockovski inštrumentalni zaključek. You Won’t Be Missing That Part of Me je eden izmed vrhuncev albuma, prav tako Some Time Alone, Alone, pri katerem pride v ospredje odlična Parkerjeva produkcija.

Skladbe na albumu se preprosto pretakajo druga v drugo, subtilni in na trenutke brezčasni vokal Melody Prochet pa, namesto da bi zašel v pričakovane zvočne eksperimente, usmerja njihov potek nazaj k obrazcem pop komadov, kar pripomore k splošni trdnejši strukturi celotnega ploščka.

Elementi, ki najbolj pripomorejo k njegovi izvirnosti, so odličen vokal in močan avtorski prispevek Prochetove ter Parkerjeva angažirana produkcija, zaradi katerih se plošček zagotovo uvršča med najizrazitejše prvence letošnjega leta. Brezčasno in predvsem psihedelično.