Plošča / Van Morrison: Born to Sing: No Plan B
2012, Exile/Dallas
+ + + +
Pekel, to so drugi, okej, vsaj večina njih, citira Sartra Van the Man v songu Goin’ Down to Monte Carlo in si v svoji prepoznavni samotarski drži daje duška, ko brez pridiganja in resentimenta analizira neoliberalno opustošenje sveta, v katerem je denar zamenjal boga, banke romarska središča, zasebni kapital pa religijo in duhovnost. In na koncu mavrice ni več lonca zlatnikov, le pokopališče izgubljenih iluzij. Morrisonova lirika, tokrat položena na izrazito jazzovsko podlago, je suha kot poper in nič manj pekoča za uho, vajeno vokalnih bravur trmastega Irca, ki zunaj kroga svojih vzornikov, kakršen je bil John Lee Hooker, najde vse manj ljudi in stvari, s katerimi bi čutil ali se poistovetil. Osebno, odkrito in neomajno.
Draga bralka, dragi bralec. Kdor želi danes ohraniti trezno glavo, mora imeti dostop do kakovostnih informacij.
Svet je, žal, nasičen z informacijskim šumom, dobre in premišljene analize, komentarji, recenzije in napovedi pa so v Mladini dostopni zgolj naročnikom. Ta prispevek smo za vas izjemoma odklenili.
Naredite tudi vi kaj zase, postanite naš naročnik in preizkusite Mladinin učinek.