S harmoniko nad družine

Širša javnost je za Ano Vodičar najverjetneje prvič slišala leta 2009, ko je tedanji minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik napovedal temeljito prevetritev zakonodaje na področju družine. V ekipi, ki je pripravila novi družinski zakonik, je bila tudi Vodičarjeva – mlada, ambiciozna in po zagotovilih njenih sodelavcev strokovno odlično podkovana v. d. generalne direktorice direktorata za družino.

Vodičarjeva je pozneje postala direktorica s polnimi pooblastili in v javnosti je pogosto pojasnjevala, zakaj nujno potrebujemo novi družinski zakonik. Dotedanja zakonodaja je nastala leta 1976 in za tisti čas je bila res izredno napredna, saj je med drugim pravno izenačila zakonsko in zunajzakonsko skupnost. A družba je živ organizem in po treh desetletjih je napočil skrajni čas, da si priznamo, da med nami že dolgo ne živijo le družine s poročenima ali neporočenima očetom in mamo, temveč tudi druge oblike družin, denimo enostarševske, sestavljene, rejniške in istospolne. Zakonik bi vse te družine naredil vidne. Omogočil bi tudi večjo zaščito otrok, skrajšal roke za reševanje družinskih postopkov, poenostavil sklenitev zakonske zveze …

Vsi ti predlogi so sprva vlivali optimizem, da je Slovenija morda le doumela, kaj pomeni enakost vseh. A že kmalu je sledila streznitev. Ker bi zakonik poroke in posvojitve otrok omogočil tudi istospolno usmerjenim, smo morali marca letos celo na referendum. In zakonik je na njem sramotno pogorel. Čeprav so mu odločno v bran stopili vsi relevantni slovenski strokovnjaki s področja družine in tudi njihovi tuji kolegi, je ljudstvo raje slepo zaupalo nestrokovnim napotkom predstavnikov SDS, NSi, SLS, RKC in t. i. civilnih pobud, ki so pravzaprav le odvodi politične desnice in cerkve.

Ana Vodičar se je na ministrstvu zaposlila v času doslej najbolj skrajnega ministra za delo, družino in socialne zadeve, Janeza Drobniča. Živi v tradicionalni družini. Je poročena in mama dveh otrok. Javno je povedala, da je verna. A ni nasedla stereotipom in manipulacijam nasprotnikov družinskega zakonika. Branila ga je do zadnjega diha.

In prav zato, ker je zagovarjala strokoven, človekovim pravicam naklonjen dokument, je morala prejšnjo sredo oditi s položaja. Minister Andrej Vizjak je novinarjem priznal, da jo je razrešil zato, ker se bo tudi njegova ekipa počasi lotila sprememb družinske zakonodaje in Vodičarjeva jih pač ne more voditi, saj je »njena« vizija že padla na referendumu.

Ideologija je jasna: narediti to deželo deželo poročenih moških in žensk s kopico otrok.

Čigava vizija je potem primernejša? Minister naj bi imel pri iskanju njenega naslednika nemalo težav, nazadnje pa je bila za v. d. generalne direktorice imenovana Gordana Možina Florjanc. Na ministrstvu je že kar nekaj let, vendar doslej ni vodila kakšnih večjih projektov. Jo pa njeni sodelavci poznajo kot ostro kritičarko družinskega zakonika, sploh tistih delov, ki govorijo o istospolnih družinah. Poleg tega je članica SDS. Na strankarskih dogodkih rada zapoje in zaigra na harmoniko.

In vse to že nakazuje, v katero smer bi se lahko z marcem, ko bo minilo leto od referenduma in se izteče moratorij na spreminjanje družinskega zakonika, zapeljala nacionalna družinska politika. Ker sta SDS & kompanija s samskimi ženskami obračunali že pred leti, z istospolno usmerjenimi pa nedavno, bodo tokrat najverjetneje na udaru nove kategorije »nepravih« državljanov – neporočeni pari, pari brez otrok in ženske, ki so se v življenjski stiski morale odločiti za splav. V zadnjem letu dni smo že slišali, da bi pari brez otrok lahko plačevali višje davke, da bi morali neporočeni pari svojo zvezo potrditi s podpisom, kar bi bil ekvivalent poroki, in da bi se država v času varčevanja lahko odpovedala kritju stroškov splava. Gre za skrajno sporne ideje, o katerih v demokratični ureditvi ne bi smeli razmišljati niti v sanjah, kaj šele na glas, saj grobo posegajo v intimno življenje ljudi in njihove človekove pravice.

In če se ob vsem tem za resnične izkažejo še informacije, da naj bi strokovni svet za družino v kratkem okrepili s še dvema velikima nasprotnikoma družinskega zakonika, nekdanjim poslancem SDS Francem Cukjatijem in vodjo Civilne iniciative za družino in pravice otrok Alešem Primcem (tretji teptalec manjšin, predsednik Družinske pobude Tomaž Merše, je že zdaj član tega organa), potem smo lahko le še bolj v skrbeh. Ideologija za vsemi temi ukrepi je namreč jasna: narediti to deželo deželo poročenih moških in žensk s kopico otrok.