Jekleni objem finančnega kapitala

Mednarodno ekonomsko pravo pozna doktrino »odioznih dolgov« (v angleščini odious debts). Ta pojem se nanaša na javni dolg, omenja pa se zlasti v zvezi z radikalnimi spremembami političnih režimov z demokratizacijo, revolucijo ali nasilnimi prevrati. Natančen doseg doktrine je seveda predmet nestrinjanja med upniki in dolžniki. Poleg tega je treba priznati, da doktrina za zdaj obstaja bolj v člankih pravnih teoretikov kakor pa kot splošno priznan del mednarodnega običajnega prava. Vendar naj bi v nekaterih primerih novi režim smel zavrniti odgovornost za dolgove, ki jih je prevzel stari režim – zlasti če so bila posojila porabljena za osebno okoriščanje vladajoče klike, zatiranje ljudstva, napadalno vojno ali za druge nesprejemljive namene, ki ne koristijo prebivalcem države. Podan mora biti tudi element moralnega očitka upniku, ki je vedel ali bi moral vedeti, kako bo porabljen plasirani denar.

Ali bi se bilo mogoče s sklicevanjem na navedeno zavzeti za prisilni neodplačni odpis dela današnjih terjatev finančnega sektorja, ki dobesedno dušijo države, gospodarstvo in prebivalstvo, in sicer zato, ker obseg teh terjatev bistveno presega zmožnost ekonomije za plačilo, to pa so upniki ob sklenitvi pravnih poslov vedeli ali bi morali vedeti? To bi bila res radikalna razširitev doktrine odioznih dolgov. Takšna razširitev ni verjetna. A zamisli o delnem odpisu ali odpustitvi dolgov kljub temu ne bodo pozabljene in bodo morda v tej finančni krizi uresničene na kakih drugih temeljih. Vendar se bo to zgodilo le, če bodo interesi 99 odstotkov prevladali nad interesi enega odstotka.

Kje smo zdaj?

Zadnji podatki Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) niso ravno razveseljivi: od znižanja bruto domačega proizvoda (BDP) v zadnjem kvartalu (za 0,6 odstotka BDP-ja) do medletnega znižanja BDP-ja (za 3,3 odstotka BDP-ja); od medletnega zmanjšanja števila delovno aktivnih oseb (za 2,1 odstotka) do splošnega zmanjševanja prihodkov v trgovini … Obenem pa smo zadolženi: ocena stanja konsolidiranega dolga sektorja države za konec leta 2012, ki jo povzemam po zadnjem poročilu ministrstva za finance, je 53,8 odstotka BDP-ja. Eurostatova ocena konsolidiranih dolgov našega zasebnega sektorja – tokrat za konec lanskega leta – je še bolj zastrašujoča: 115,8 odstotka BDP-ja.

Kazalnik zadolženosti javnega sektorja se je za EU kot celoto sicer konec lanskega leta ustavil pri 82,5 odstotka BDP-ja (letos pa naj bi dosegel 87 odstotkov BDP-ja). Poleg tega so dolgovi evropskih podjetij in potrošnikov ogromni: v številnih državah presegajo 200 odstotkov BDP-ja. Evropska komisija je v svoji jesenski napovedi gospodarske rasti za letos napovedala zmanjšanje BDP-ja v EU za 0,3 odstotka, prihodnje leto naj bi zrasel za borih 0,4 odstotka ob nadaljnji visoki brezposelnosti.

Strokovnjaki za ekonomske statistike so se sposobni dolgo prepirati o natančnih številkah. Za nas to niti ni pomembno. Zadošča spoznanje, da sta evropska javni in (zlasti) zasebni sektor močno zadolžena, obenem pa smo sredi recesije. Sta ti dejstvi med seboj povezani? Očitno je, da potrošniki manj trošimo za osebno porabo, podjetja namenjajo manj denarja za zasebne investicije, država pa manj vlaga v javne storitve in v javne investicije, če moramo vsi skupaj velik del svojega denarnega toka namenjati za odplačilo obresti in glavnic finančnega sektorja. Polje svobodne politične presoje o sestavi proračuna se vse bolj oži, saj so vse večji deleži proračunov namenjeni za odplačilo javnega dolga. Manj trošimo, gospodarstvo se ustavlja, delavci izgubljajo službe – vse zato, da bi bile do zadnjega evra ali dolarja poplačane banke, zavarovalnice, investicijski in pokojninski skladi, pokojninske družbe in drugi prebivalci finančnega ekosistema. Vsi tisti torej, ki svoj denar vlagajo (tudi) skozi t. i. kreditna ali obligacijska razmerja, za katera je značilno, da ima upnik pravno brezpogojno pravico do poplačila ne glede na to, ali je dolžniku uspel posel, za katerega si je bil od upnika sposodil denar, in ne glede na to, ali je dolžnik izgubil službo. Dolžnik mora upniku načeloma vedno v celoti vrniti posojilo, z glavnico in obrestmi, brez izgovarjanja na finančno stisko, recesijo, nesrečne pripetljaje, plačilno nedisciplino v gospodarstvu ali osebne težave. Pravica do izterjave denarne terjatve je upniku zagotovljena v zakonodaji in na podlagi 23. in 33. člena ustave; nanjo pazijo redna sodišča in ob za to izpolnjenih pogojih celo ustavno sodišče. Razvoj pravne civilizacije je sicer položaj dolžnikov sčasoma nekoliko omilil. Nič več jih ne zapirajo in zasužnjujejo. Vendar se v postopku prisilne izvršbe lahko še vedno proda skoraj vse njihovo premoženje, od tekočih dohodkov se jim pusti le življenjski minimum minimalne plače, neporavnane terjatve pa lahko delno ali v celoti dokončno prenehajo le v kompleksnih postopkih stečaja, prisilne poravnave in osebnega stečaja. Zunaj teh primerov je v svobodni presoji finančnega sektorja, ali bo del svojih terjatev reprogramiral, znižal obrestno mero ali celo konvertiral v kapital dolžnika.

Orjaški dolgovi, kakršni so današnji, v zgodovini praviloma niso bili nikoli v celoti poplačani v okolju nizke inflacije ali celo deflacije, kakršno imamo danes.

To, da je treba vedno plačati vse dolgove, je v nas vžgano v procesu socializacije, je celo stvar osebnega ugleda. Vendar si stvar oglejmo malo natančneje. Na mikroravni, če se osredotočimo zgolj na vsako posamično kreditno razmerje posebej, se nam zdi, da je jasno, da moramo od dolžnika dosledno zahtevati poravnavo njegovih obveznosti, ne glede na to, da se mora za to marsičemu odpovedati, delati v dveh službah ali celo prodati svoje premoženje. Kapitalizem naj sicer ne bi mogel delovati v praksi. Pogled malo bolj od daleč, pogled, s katerim vidimo tudi gozd, ne le dreves, da drugačno sliko. Ko naraščanje kreditne mase pogledamo kot celoto in to primerjamo z zmožnostjo dolžnikov javnega in zasebnega sektorja za dokončno poravnavo dolgov kot celoto, vidimo nekaj, kar je nenaravno, nehumano, nemogoče in nemoralno.

Teror obrestnoobrestnega računa

Kot je pred kratkim poročala nemška revija Spiegel, je skupni javni in zasebni dolg od leta 1985 rasel dvakrat hitreje kot BDP in je dosegel 300 odstotkov svetovnega BDP-ja. Očitno je, da brez takšne patološke rasti dolga ni mogoče več poganjati gospodarstva in zapirati proračunov. To ni seveda nič čudnega, če pomislimo, da je v istem obdobju neoliberalna politika uspešno zniževala davke, vse večje premoženjske razlike med ljudmi pa so s svojo psihološko dinamiko nižji in srednji sloj tako rekoč prisilile, da si nove (višje) standarde »spodobnega življenja« kupuje na kredit.

Terjatve finančnega sektorja praviloma rastejo po logiki obrestnoobrestnega računa (eksponentna rast). To pomeni, da se obresti ne računajo ves čas od prvotne glavnice, pač pa od glavnice, povečane za vse obresti, natekle v preteklih kapitalizacijskih obdobjih. To lahko velja za vsako posojilo, gledano posebej, če je takšno obrestovanje dogovorjeno in ga konkretni pravni red dopušča. Zagotovo pa obrestnoobrestni račun vedno velja na splošni ravni, če gledamo prihranke, ki so razpoložljivi za investiranje kot celoto: investitorji namreč glavnico in njen donos (obresti) iz poslov v enem časovnem obdobju v naslednjem obdobju reinvestirajo kot novo (povečano) glavnico, ki se obrestuje v novih poslih.

Veliki ameriški ekonomist Michael Hudson je v svojem delu o matematični ekonomiji obrestnoobrestnega računa (2004) pokazal, kako se sodobna ekonomska znanost ne zmeni za posledice nenehne rasti mase dolgov v gospodarstvu in kako v marsičem zaostaja za spoznanji starih Babiloncev – ki so želeli preprečiti koncentracijo premoženja v rokah finančnikov tako, da so določili, da se občasno, vsaj vsakih 30 let, izbrišejo vsa agrarna posojila, sicer dana po nevzdržnih 33-odstotnih obrestnih merah, kar je presegalo mogoče stopnje rasti kmetijske proizvodnje. Tu je še misel biologa Wilsona glede strahotnega učinka eksponentne rasti, ki res pokaže svojo moč s potekom določenega časa. Vzemimo, da prvi dan v ribnik postavimo lilijo in se nato število lilij vsak dan podvoji do 30. dne, ko je ribnik povsem prekrit z njimi. Dan, ko je ribnik do polovice poln in do polovice prazen – je 29. dan.

Največja težava je v tem, da se z obrestnim obrestovanjem dolžnikom vsiljuje matematično povečevanje bremena dolgov, ki nima ustreznice v nobenem srednjeročno vzdržnem biološkem procesu: eksponentna rast je naravi tuja in je zato logično, da produktivne sposobnosti gospodarstva preprosto ne morejo trajno rasti po enaki stopnji kot lahko virtualno rastejo finančne terjatve, ki so »obešene« na te produktivne sposobnosti, torej na to praviloma bankam zastavljeno premoženje z zmožnostjo ustvarjanja denarnih tokov. Nezmožnost poplačila posojil v postopkih prisilne izvršbe pomeni prodaje in zasege zastavljenega premoženja, ki se nato praviloma koncentrira prav v rokah finančnih upnikov in z njimi povezanih krogov.

Današnji recept za zmanjšanje zadolženosti

Orjaški dolgovi, kakršni so današnji, v zgodovini praviloma niso bili nikoli v celoti poplačani v okolju nizke inflacije ali celo deflacije, kakršno imamo danes. Pogosto je dolžnikom pri poplačilu pomagala prav visoka inflacija, ki je povzročila, da so upniki sicer dobili nominalno število denarnih enot, do katerega so bili upravičeni, a je bilo s tem denarjem mogoče kupiti bistveno manj kot ob odobritvi posojila. Ali pa bančna posojila preprosto niso bila poplačana. Za to so poskrbele vojne, revolucije, stečaji, zastaranja, politični dogovori, enostranska prenehanja odplačevanja obveznosti, zlomi režimov, tektonske spremembe družbenih ureditev … Največje benevolentnosti upnikov je bila najbrž deležna današnja najbolj neusmiljena upnica – Nemčija. Kot pravi zgodovinar Albrecht Ritschl, Nemčija dejansko niti približno nikoli ni plačala vseh reparacij za ogromno škodo, ki jo je bila povzročila v prvi svetovni vojni, reparacije zaradi druge svetovne vojne pa so bile plačane z ameriškimi posojili, ki jih Nemčija nato pretežni del ni vrnila – oboje skupaj pomeni, da je ta germanska država pravzaprav največja kršiteljica dolžniških obveznosti v 20. stoletju.

Vendar danes v zraku ni upanja za neodplačni odpust terjatev finančnega sektorja. Razred profesionalnih upnikov verjetno nikoli v zgodovini ni bil tako močan kot danes.

Razred profesionalnih upnikov verjetno nikoli v zgodovini ni bil tako močan kot danes.

Finančne elite so danes odločene storiti nekaj, kar je verjetno nemogoče. V deflacijsko-recesijskem okolju želijo doseči, da države in zasebni dolžniki odplačajo svoje dolgove v celoti, z vsemi obrestmi (izjema so seveda neproblematični dolžniki, ki so lahko deležni trajnega refinanciranja obveznosti). To – če sploh – je mogoče storiti le z resnično revolucionarno radikalnim zmanjšanjem javnega trošenja za druge namene in s praktično odpravo socialne države. Zasebni sektor bo večji del svojih dobičkov iz poslovanja moral nameniti razdolževanju, ne pa investicijam, razvoju in raziskavam. Diskrecijsko trošenje gospodinjstev bo podobno zmanjšano iz podobnih razlogov. Ti procesi bodo seveda tako negativno vplivali na gospodarsko rast in zmožnost ustvarjanja prihodkov, da bo začetni cilj vsega tega trpljenja (popolno odplačilo vseh dolgov) ves čas negotov in resno ogrožen. Če bi bili politiki, ki se zavzemajo za trdo varčevanje (austerity) pošteni, bi volivcem rekli, da ponujajo v prvem letu svojega mandata kri, znoj in solze. Enako pa tudi drugo, tretje in četrto leto – in v naslednjem mandatu. Nazadnje dolgovi vseeno ne bodo poplačani, bo pa veliko nepotrebnega trpljenja. Počasi se kristalizira tudi postopek, po katerem se banke, če so dolžniki res izčrpani, rešujejo pred izgubami tako, da se iz javnih sredstev takemu dolžniku odobri posojilo, s katerim ta poplača posojilo banke, in se tako tveganje izgub prevali na javni sektor (to velja za lep del mednarodne pomoči Grčiji).

Neusmiljena odločenost finančnih elit in njihovih konservativnih vlad je najbolje vidna v mučnem prepiranju o tem, ali naj se skoraj razpadli Grčiji z javnim dolgom v višini 177 odstotkov BDP-ja vendarle odpiše del posojil, ki so jih dale članice evroobmočja, Grčija pa jih tako ali tako očitno ne more v celoti vrniti. Nemčija temu nasprotuje, kljub grškim proračunskim rezom, za kakršne se doslej še ni odločila nobena industrializirana država.

Če obstaja resnično zlovešč družbeni cilj, je to cilj, naj finančni sektor v tej krizi ne pretrpi nobenih dolgoročnih izgub in naj postane le še večji, bolj koncentriran in vplivnejši kot danes. Ta cilj ni oblikovan kot tajna zarota, je javen in vsem na očeh. Brezpogojno poplačilo vseh dolgov ne glede na posledice se mora iz znaka osebne vrline spremeniti v pomembno tarčo progresivnih družbenih gibanj z mobilizacijskim potencialom.