Galerijsko-umetniška ločitev

Najpomembnejši letošnji dogodek v svetu umetnosti ni bila kaka velika razstava, denimo blockbuster razstava Davida Hockneyja, Luciana Freuda ali predrafaelitov v Londonu. Tudi ne kak pomemben bienale ali trienale, na primer 13. documenta. Niti prva velika Lichtensteinova retrospektiva po njegovi smrti. In ne, niti EPK Maribor.

Daleč največji dogodek je razpad umetniško-galerijskega dream teama sodobne umetnosti. Dvojice, ki se je zdela nepremagljiva. Dvojice, ki ji zadnjih 17 let niso bila zaprta vrata nobene galerije, nobenega muzeja, nobene zbirke sodobne umetnosti na svetu. Seveda gre za dvojico Damien Hirst-Larry Gagosian.

Hirstova družba Science Ltd. je v kratki izjavi za javnost razkrila, da Hirst prekinja sodelovanje z vsemi 12 galerijami Gagosian po svetu. Kot da to ne bi bilo dovolj, je beg h konkurenci napovedal še en njihov paradni konj – Jeff Koons. O prekinitvi sodelovanja naj bi razmišljala tudi Jajoi Kusama, pikčasta vila s tokijske psihiatrije. Seznam Gagosianovih umetnikov je sicer impresiven: na njem so poleg omenjenih še Baselitz, Crewdson, diCorcia, Kiefer, Murakami, Prince, Schnabel, Sherman, Sugimoto … da vrhunskih del pokojnih umetnikov v ponudbi galerije sploh ne naštevamo. S takim izborom in letnim obratom, vrednim skoraj milijardo dolarjev, je daleč najvplivnejši galerist na svetu.

Da bi razumeli, zakaj je nastal razkol med Gagosianom in Hirstom, se moramo vrniti v 15. julij 2008. Na dan, ko je ameriški bankirski konglomerat Lehman Brothers oznanil bankrot in s tem dokončno potrdil, da se je druga velika recesija tudi uradno začela, je bila v Londonu napovedana dvodnevna avkcija Damiena Hirsta Beautiful Inside My Head Forever. Sotheby je ponudil 218 najnovejših Hirstovih del in prodal vsa, razen treh. Medtem ko se je rušil Wall Street, so v Londonu pokali šampanjci – Sotheby in Hirst sta s prodajo zaslužila skoraj 200 milijonov dolarjev.

Avkcijo so mnogi razglasili za prelomni dogodek za umetnike, saj naj bi se ti s takim pristopom iztrgali iz krempljev pogoltnih galeristov. A za Hirsta se je takrat začela strma pot navzdol. Vrhunec njegove kariere torej ne bo njegova prva razstava, ne velika retrospektiva, ne kakšno umetniško delo – vrhunec je bila avkcija, h kateri naj bi ga bil nagovoril njegov finančni svetovalec Frank Dunphy. Slednji je poleg tega običajno delitev dobička med galerijo in umetnikom s 50 : 50 zvišal na 80 : 20 v Hirstovo korist.

Nekaj najdražjih del na tej avkciji sta kupila tudi Gagosian in Jay Jopling, lastnik galerije White Cube, ki Hirsta zastopa v Londonu. S tem sta najverjetneje poskrbela, da se cena Hirstovih del ne bi preveč zniževala. Konec koncev sta imela skladišča polna njegovih del – in še več kupcev, ki so zanje že plačali astronomske zneske in niso želeli doživeti znižanja vrednosti svojih naložb.

Gagosian naj bi bil takoj po avkciji Hirsta kaznoval tako, da ga ni uvrstil na veliko razstavo v Moskvi. In kljub njegovemu zvezdniškemu statusu mu ni bilo težko prepričati kupcev in vlagateljev, naj denar raje vložijo v kakega drugega, morda bolj vodljivega umetnika. Tudi podpora na dražbah je po tem odpadla. Zadnjih nekaj let je na dražbah ostala neprodana več kot tretjina Hirstovih del.

Prekinitev sodelovanja med Hirstom in Gagosianom je sprožila val komentarjev in ugibanj. Čeprav bi marsikatera galerija Hirsta z veseljem uvrstila med svoje varovance, se jih vse več sprašuje, ali je ob vztrajnem zniževanju cen, svojeglavih izletih na umetniške trge mimo galeristov, izredno slabi publiciteti zadnja leta in predvsem katastrofalnem opusu No Love Los Hirst res tisto pravo.

Najmočnejša ženska v svetu umetnosti, hčerka katarskega emirja Šejka Majasa Al Tani, je s položaja vodje ustanove Qatar Museums Authority kljub temu finančno podprla letošnjo Hirstovo retrospektivno razstavo v londonski galeriji Tate Modern. In bila nagrajena z veliko Hirstovo razstavo v Katarju prihodnje leto. Al Tanijevi so za nakup umetnin v zadnjih letih odšteli že več kot milijardo dolarjev. Lani so poskrbeli za najdražji nakup kake umetnine v zgodovini – za Cézannove Kvartopirce so odšteli kar 250 milijonov dolarjev. Leta 2007 pa so kupili tudi Hirstovo Lullaby Spring in zanjo odšteli 20 milijonov dolarjev, kar je bila tedaj rekordna cena za delo še živečega umetnika.

Vrednost vrhunskih umetniških del kljub recesiji narašča. Hirstova cena pa se vztrajno znižuje. Po razdoru s Satchijem leta 2003 in načetih odnosih z Gagosianom in Joplingom po letu 2008 je razpad tandema Hirst-Gagosian pač logična posledica. Ali bo to pospešilo rušenje njegovega ugleda vrhunskega umetnika ali pa je to le še en trik naveze Hirst-Dunphy, bo pokazal čas. Konec koncev je bila kljub katastrofalnim številkam in nekaj tretjerazrednim delom v zadnjih letih Hirstova letošnja retrospektiva v galeriji Tate Modern izjemno uspešna. Razstavo si je ogledalo 463 tisoč obiskovalcev, kar je le 4000 manj od rekorda galerije, ki ga je leta 2002 postavila razstava Matisse Picasso.