Kritika / Nateg in pol

proti

Oropajmo tajkuna!

Scenarij za Nateg in pol sta napisala brata Coen. Vau! To je za ta film vsekakor plus. Toda obenem je to minus. Zakaj? Ker si takoj zastavite neizogibno vprašanje: zakaj ga brata Coen potem nista tudi režirala?

Očitno se jima ni zdel vreden napora, navsezadnje, na ekranizacijo – na nekritičnega posvojitelja – je čakal 10 let. Sploh pa, ko pogledate film, vam postane hitro jasno, zakaj ga brata Coen nista režirala – dobro je izgledal le na papirju.

Hočem reči: ko so holivudski šefi brskali po arhivih in iskali kak antični film, ki bi bil vreden rimejka, so naleteli na Gambit, lucidno roparsko farso iz leta 1966, v kateri je skušal Michael Caine – s pomočjo barske pevke – nekemu magnatu speljati neprecenljiv kitajski artefakt in ki je lepo ujela swinging ležernost svoje dobe. V rimejku »pinkpanterska« premisa ostane (Colin Firth skuša medijskemu magnatu prodati lažnega Moneta, pri tem pa mu asistira teksaška kraljica rodea, Cameron Diaz), toda rimejk ležernost zameša s sterilnostjo, letargičnostjo in upehanostjo, tako da izgleda kot film, ki je – mrtev, hladen in neprikazljiv – trohnel v skladišču, potem pa so ga na hitro vrgli na spored, ko je ropanje plutokratov postalo cri du coeur.