Kje smo in kam gremo? Nehali smo biti vladavina prava, namenjeni pa nismo nikamor. Ta problem ni od danes, ampak je šele dozorel kot gnojni tvor, ki se je sedaj razpočil.

Če je država v krizi, h komu naj gremo po nasvet, kako naprej v novem letu? Če še celo ustavno sodišče prepove referendume, komu naj se ogorčeni pritožimo? Kdo še ostane, če so »lopovi« oboji, desni in levi? Ena izmed možnosti je France Bučar. Bil je tisti, ki je v Novi reviji tlakoval pot tej novi državi in ji celo napisal ustavo. Kakšen je njegov nasvet? France Bučar je sicer vedno deloval malce razburjeno, bil je vedno kritičen in oster. A tokrat je še posebej razočaran. Celo nad ustavnim sodiščem kot zadnjim branikom institucij. A njegova kritika je tudi konstruktivna, kot se za pravega »očeta« spodobi.

V minulem letu ste imeli nekaj precej močnih tez. Recimo, da vas današnji časi spominjajo na leto 1941 in da je to čas, ko je treba izbrati stran. Ste provocirali?

Ne, to je res. Dejansko gre točno za to. Smo v letu 1941. Tudi leta 1941 je bil narod podobno razdeljen kot danes in tudi tedaj so bili zunanji in notranji razlogi podobni. Ljudje so bili tedaj v veliki večini razpoloženi proti okupatorju, bili so enotni v odporu, a čim so se začeli oboroženi odpor in represalije okupatorja, se je začela diferenciacija. Eni so klonili, drugi so zaradi svojega oportunizma želeli dobiti tudi moralno oporo in so rekli, da so na drugi strani komunisti, barabe in da z njimi ne bodo sodelovali. Ozračje je bilo tedaj nabito, tako kot danes, ne samo s čustvi, ampak tudi z ideologijo. Če se kdo danes opredeli za kakšno stvar, četudi je ta po bistvu nepolitična, recimo da gre drva žagat, je pri enem taboru že vreden vsega obsojanja. Lahko te obtožijo, da si komunist, celo da imaš krvave roke in podobno. Enako kot leta 1941. Še celo argumentacija je enaka.