Katjuša Kranjc in Rok Kuhar

Katjuša Kranjc je arhitektka, ki se je uveljavila kot grafična oblikovalka. Umetnosti grafičnega oblikovanja se je učila pri največjih mojstrih – Matjažu Vipotniku in Ranku Novaku. Leta 1995 je ustanovila svoj biro. Ustvarila je grafične podobe za Telekom Slovenije, Narodni muzej, Občino Lendava, Državni zbor RS, Urad RS za informiranje.

Tudi Rok Kuhar je arhitekt, le da je njega pritegnilo industrijsko oblikovanje, v katerem se je izpopolnjeval na Domus Academy v Milanu. Na pot samostojnega industrijskega oblikovalca je stopil leta 1996 in se podpisal pod izdelke številnih podjetij: Armal, Sijaj Hrastnik, Vega, Gorenje Notranja oprema, Dorsoon, Alu Komen in druge.

Srečali smo se v blago osončenem in nadvse prijetnem ambientu njunega biroja. Med vzpenjanjem v drugo nadstropje sem občudovala restavrirane stropne poslikave na hodniku. Takrat še nisem vedela, da je za njihovo razkritje in restavriranje zaslužna Katjuša. No, lahko bi si mislila.

V studiu se mehkoba jutranjega miru harmonično staplja z ustvarjalnim redom. Mehko sproščena je tudi njuna govorica. Med srkanjem belega čaja iz najfinejše porcelanaste skodelice me prešine, da ta drobni detajl razkriva, definira naravo in bistvo prostora: tega, v katerem smo, in tistih, ki sta jih oblikovala; pomislim, kako kristalno jasno jima je, da sleherna vsebina potrebuje specifično, sebi lastno gostoto in teksturo, da vsak prostor potrebuje sebi lastno vsebino. Brez kompromisov.

Katjuša Kranjc in Rok Kuhar oblikujeta javne prostore. Oblikujeta, ne dekorirata. Zadnjih sedem let se najbolje počutita v svoji Raketi. V njej snujeta interjerske povesti. Kompleksno zasnovane, a prijazno in nezamotano uporabne. Povesti, ki jih povezujejo prepoznavne poteze in barvajo raznolika prostorska vzdušja.

Lani sta že drugič postala dobitnika nagrade za interjer leta, ki jo v okviru Meseca oblikovanja podeljuje zavod Big. Interjer leta je postal njun grad Gredič, ki sta ga zasnovala s sodelavci Petro Embreuš, Petro Peterka in Mojco Šavnik ter v tesnem sodelovanju z avtorjem arhitekturne prenove Rokom Klanjščkom. Kot pravi Vera Grimmer, avtorica uvoda v njun pregled sedmih skupnih projektov, ki so plod sedemletnega ustvarjanja, je bila obnova in preureditev gradu Gredič »posebna priložnost za izražanje njune empatije in senzibilnosti. Vendar svoje predstave življenja na gradu nista uresničila na nostalgično-narativni način. Z uporabo sodobne metodike, lokalnih materialov v primarni obliki in ustvarjanjem izvirnih artefaktov sta ustvarila ambiente hedonizma«. Sama pa dodajata, da jima je šla na roko tudi možnost, da sta lahko s svojimi pripombami in zamislimi sodelovala z arhitektom že pri zasnovi in sta lahko vplivala tudi na tako temeljne elemente, kot je volumen. Nastal je sodoben in hkrati grajski interjer. Skrivnosten, a ne temačen, poetičen preplet starega z novim.

V kategoriji oblikovanje je bila letos nominirana tudi kolekcija pisarniških in priključnih stolov, ki sta jo zasnovala za podjetje Stol. Uspešno leto zaokroža njuna razstava SEDEMKKA v lendavski sinagogi, pospremljena s knjigo z enakim naslovom. Oboje je nastalo ob sedemletnici skupnega delovanja. Kot nekakšna inventura, rekapitulacija, vprašam.

Tudi to, odgovarjata. Ker je interjer izrazito minljiv, podvržen obrabi in patini časa, ga je, če hočeš ohraniti njegovo izvorno podobo, treba dokumentirati. Predvsem pa sta želela z razstavo pokazati, da je oblikovanje interjerja področje, ki zahteva veliko različnih znanj, področje, ki vključuje mnogo večji angažma kot zgolj izbiranje všečnih dizajnerskih luči, miz in stolov. Razstava in knjiga prikazujeta restavracijo in hotel Cubo, kavarno Sputnik, grad Gredič, kavarno in restavracijo Plato, kolekcijo stolov za Stol in najnovejši projekt, javni del hotela Plaza, v katerem je vsa oprema narejena v Sloveniji – poteza, ki poleg oblikovalskega nosi še eno močno sporočilo. Sporočilo, da se da vse narediti doma. Če se hoče. In ker je sedem tudi mitično, pravljično število, ima razstava sedmih projektov iz sedmih let ustvarjanja tudi svojo poetično noto. Tako kot njuno mehko, senzibilno oblikovanje. A vrnimo se na začetek.

Prvi skupni projekt je bila prenova in razširitev restavracije Cubo. Saj veste, tiste restavracije na robu mestne industrijsko-nakupovalne cone, kamor greste na obed ali večerjo, kadar si zaželite posebnega vzdušja. Ja, tudi dobre hrane. Zanj sta s soavtorico Sandro Banfi Škrbec leta 2007 na Mesecu oblikovanja dobila svojo prvo nagrado interjer leta. Prostor sta oblikovala razgibano, inteligentno, s pridihom japonske askeze. Razdelila sta ga na vidnejši in na intimnejši del. S pregradami, ki so v prvem delu lesene, v drugem tekstilne. Navidezna preprostost je premišljen rezultat kompleksne strukture, harmoničen preplet mehkih pregrad, intimnih obedovalnih otokov in diskretne svetlobe. Učinkovitost osvetlitve izhaja tudi iz Rokovih dolgoletnih izkušenj oblikovanja svetil. Zanimivo je, da svetlobna telesa niso izpostavljena, jakost svetlobe pa je prilagodljiva. Mize so bolj osvetljene kot prehodi med njimi, kar ustvarja večjo intimo. Svetloba, projicirana na predelne stene, mehča kubusno zasnovo. Prostor pravzaprav deluje kot skladno nasprotje stavbi, v kateri prebiva, kar je v svojem razmišljanju o restavraciji Cubo poudaril tudi Jure Košir, eden izmed »gostov« v knjigi SEDEMKKA, v kateri so predstavitve projektov pospremljene z uporabniško izkušnjo. Svoje vtise o vsakem izmed prostorov so poleg Jureta prispevali tako različni ljudje, kot so basist skupine Xequtifz Andrej Fajfar, odvetnik Miha Kozinc, vizualna umetnica Zora Stančič, vinar Aleš Kristančič in režiser Damjan Kozole. O kolekciji pisarniških stolov pa je razmišljal arhitekt in njun oblikovalski kolega Arne Vehovar.

S tem ko sta Rok in Katjuša k besedi povabila svoje goste, sta skozi njihov pogled že delno odgovorila na temeljno vprašanje, kaj je tisto, kar pravzaprav opredeljuje sodobni interjer. Te impresije o prostorih so pomemben vidik definicije javnega prostora, do katere se mora oblikovalec dokopati z natančnim in resnim premislekom. Premislekom o tem, na kakšen način naš notranji, miselni in čustveni svet poganja naše življenje. In kako je ta notranji svet povezan z raznolikostjo okolja, ki nas obkroža. Zato se oblikovanje prostora ne sme osredotočati le na vidne stvari. Bistvo prostora pravzaprav leži v nevidnem, mentalnem svetu. Velik del tega sveta pa izhaja iz zgodovine, iz tradicije in navad. Sodobna družba se nagiba h generičnemu oblikovanju prostora, ki vse našteto eliminira ali vsaj alienira. In tako generira prostore brez značaja, brez posebnosti, brez duše. Katjuša in Rok se temu zoperstavita z močno avtorsko potezo. A ta nikoli ni samovšečno vsiljiva. Ko zaznamujeta prostor, to storita skozi njemu lasten motiv, ki se veže bodisi na njegovo zgodovino bodisi na lokacijo, na širši prostorski kontekst, vedno pa tudi na vsebino in njeno namembnost. Močan arhitekturni element se jima zdi edina možnost, da prostor postane zapomnljiv. Ker se zavedata, da je interjer minljiv, ga skušata zaznamovati s časom, s svojo potezo. Če tega ne narediš, ostane generičen. S potezo pravzaprav upravičiš svoje delo, svoj poseg v prostoru, pravi Rok.

Največkrat, pove Katjuša, greva pri merilu iz majhnega proti večjemu. Rok doda, da ne zmeraj, saj sta po izobrazbi arhitekta. A vedno sta zelo pozorna na detajl. Ponavadi gre za neki nosilni likovni element, ki skozi potezo oblikuje pripoved prostora.

Pri mestnem bistroju Plato sta na njegovo podobo vplivala izrazito ostra arhitektura zgradbe, v kateri domuje, in širši kontekst nepriljudne ploščadi, ki povezuje okoliške zgradbe. Z grafičnim elementom vitice in stiliziranjem njene organske oblike sta ustvarila vzdušje, ki mehča ostrino okolja. Seveda ne gre le za dekorativni element. Vitica se je izkazala tudi kot učinkovita maska za stropne elektroinštalacije.

Vitica je poklon naravi in mehčanje škatlaste, ostrokotne urbanosti, v kavarni Sputnik pa je svoj poklon dobila zgodovinska tradicija: s predelnimi stenami in stopniščno ograjo, ki so jo izdelali prejšnji prebivalci tega prostora – pasarski mojstri. Kar nas v pogovoru pripelje do pomembne tradicije mojstrstva v Sloveniji, bogastva obrtniških znanj, ki so še zmeraj na voljo. Tu še kako pride prav izkušnja iz industrijskega oblikovanja. Če natančno veš, kaj hočeš, in znaš to tudi narisati in tehnično definirati, lahko mojstri upredmetijo vse tvoje zamisli. Če seveda ne presegajo okvirov finančnih in produkcijskih zmožnosti. Čas za nove in drzne projekte je pravi in nepravi hkrati, meni Rok. Morda s tem misli tudi na njun projekt posodobitve in postavitve novega prodajnega programa pisarniških in priključnih stolov za javne objekte. Zasnovala sta ga na pobudo tovarne Stol iz Kamnika, ene od ikon slovenske pohištvene industrije in enega redkih podjetij, ki je v tej panogi preživelo. Četudi delujejo v veliko manjšem obsegu kot prej, jim je uspelo ohraniti jedro mojstrskih in tehničnih znanj, kar je za oblikovalca zelo pomembno. Z različnimi odrezi, obračanjem lesenih školjk in premišljenim spajanjem so z razmeroma majhnim finančnim vložkom ustvarili popolnoma nov prodajni program. Verjameta, da ima odprte možnosti za nadgradnjo in nadaljevanje. Ravno sodelovanje z mojstri je tisto, ki jima nudi veliko zadovoljstva. Ročno delo v delavnici. Ideja in njena materializacija. Prepletanje in oplajanje različnih znanj. Katjuša in Rok verjameta v slovensko industrijo in z njo rada sodelujeta. O odhodu v tujino ne razmišljata. Tako kot še marsikdo pa se ob obilici lesa, ki ga premore Slovenija, sprašujeta, zakaj ga, namesto da ga izvažamo v surovi obliki, raje ne oplemenitimo doma. Tudi njuno oblikovalsko delo za Stol je dokaz, da je to mogoče. Tako kot je mogoče v obstoječo staro arhitekturno lupino vnesti novo vsebino. Oblikovati prostor, v katerem se ljudje dobro počutijo in se vanj vračajo, ni lahka naloga. Rok in Katjuša kultivirata komercialne javne prostore kot pomembne točke druženja, kot povezovalce individualnega in skupnega, družabnega. Oblikovati si želita kakšen nekomercialen javni prostor, tak, ki je tudi družbeno pomemben. Ne dvomim, da ga bosta. Veliko kakovostne arhitekture iz preteklih desetletij je zapuščene ali neizkoriščene. In čaka.