Kritika / Marijan Tršar: Moja akademijska leta

+ + + +

Slikar, pisatelj in profesor Marijan Tršar (1922–2010) je v knjigi popisal svoja študijska leta na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.

Čeravno avtobiografija, je delo dokument duha časa svetovne vojne in prvih povojnih let in fragment iz zgodovine univerzitetnega študija. Za vpis je bila pogoj matura ali pa partizanščina, ki je odtehtala serijo manjkajočih gimnazijskih razredov.

To je pomenilo praktični problem za predavatelje – kako predavati, da te bo publika sploh razumela; ko je prof. Hudoklin omenil, da so pri barvanju stekel poleg kovinskih oksidov umešali tudi urin, je eden od študentov povprašal, kaj pa je to urin; prof. Kastelic ni znižal ravni predavanj, je pa v umevanje umetnosti vpletal anekdotične zgodbice; prof. Ravnikar je s pretanjenimi analizami Cezanna, Matissa in Picassa prebujal razmišljanje in iskanje, s čimer pa je tako presegel preostale profesorje, da so mu ti preprosto prepovedali predavati.

Toda doba pomanjkanja vednosti in materialnih sredstev je generirala študijsko strast in domiselnost, ko so si študenti izdelovali čopiče iz kravjih kocin, če že niso prišli do finih dlak jazbeca ali kune. Kaj študirati, kako se učiti tehnik in perspektiv, kaj odnesti od francoskih restavratorjev srbskih samostanov, kako širiti obzorje z ekskurzijami v Istro, je fascinantna himna procesu šolanja. Avtor namreč ne piše le spominov na prigode, njegova perspektiva poteka skozi popis umetniškega formiranja. Najsi bodo poteze posameznih profesorjev, iskanje modelov in motivov ali odklanjanje socrealizma. Kot domobranski taboriščnik na Teharjah je bil sicer na črni listi – kar med študijem je dobil poziv za triletno služenje vojaščine, toda njegov kredo ni bil upor komunističnemu režimu, marveč ustvarjanje umetnosti, kajpak v samosvoji poetiki. Knjiga, ki prikaže študij in druženje s tovariši kot edinstveno dobo srkanja spoznanj in vednosti.