Blokada

Andrea: A je vse v redu?
Poga: Je, je, tudi zgoraj je mir.
Andrea: Zgoraj ni miru.
Poga: Bil sem zgoraj.
Andrea: Tudi jaz sem bila zgoraj, zato pravim, da zgoraj ni miru.

Ne, zgoraj ni miru. In spodaj tudi ne. Tako se namreč začne Blokada, sijajni hrvaški dokumentarec o sloviti študentski okupaciji zagrebške filozofske fakultete, ki se je začela 20. aprila 2009 in potem trajala 34 dni. Študentje so zasedli fakulteto, ustavili predavanja in postavili zahtevo: brezplačno šolstvo za vse! »Brezplačno in pika!«

Tako kot je neprecenljiv pogled na obraze šokiranih profesorjev, ko jim študentje med predavanji povedo, da je predavanj konec, da so torej do nadaljnjega ukinjena (»Koncept našega boja je prekinitev predavanj, kar pomeni, da ni več predavanj in da ne morete več predavati«), je neprecenljiv tudi pogled na obraze študentov, ko skušajo sebi in profesorjem pojasniti, kaj se dogaja. Za oboje je to nekaj novega. Koliko časa bo trajala okupacija, prekinitev predavanj? Koliko časa traja novo? »Končno se je na tej fakulteti nekaj Zgodilo,« dahne neki profesor, ki mu je očitno jasno, da je prihodnost prišla prej, kot pride sicer. Za študente je to skok v neznano. Za njih velja to, kar je za enega izmed svojih junakov rekel Franz Kafka: »Samo toliko tal ima, kolikor jih potrebujeta njegovi nogi, samo toliko opore, kolikor je pokrijeta njegovi roki, torej še manj kot artist na trapezu v varieteju, pod katerim so spodaj razprostrli vsaj mrežo.«

Blokada, ki jo vrti Kinodvor, je kronika upora, kronika revolta, kronika revolucije. Igor Bezinović, režiser te kronike, ki nam pove vse o tempiranju, življenju, vrtoglavici, ritmu in strategiji vstaje, je bil s kamero ves čas tam: od dneva 1 do dneva 34. Od trenutka, ko so študentje blokirali fakulteto, do trenutka, ko so jo deblokirali. Od trenutka, ko so postavili svoje zahteve (brezplačno šolstvo, nobenih šolnin, konec komercializacije šolstva), do trenutka, ko so ugotovili, da je na drugi strani zid in da pri blokadi ne bodo mogli vztrajati v nedogled (štrajki, ki trajajo v nedogled, vedno propadejo, opozori neki profesor). Od trenutka, ko jih je svet fakultete solidarno podprl (in to dvakrat!), do trenutka, ko se je svet fakultete obrnil proti njim. Od trenutka, ko so ujeli »trenutek«, tempo, do trenutka, ko so »trenutek«, tempo, izgubili. Od trenutka, ko so začeli na politiko in svet fakultete izvajati pritisk, do trenutka, ko so sami postali žrtve političnega, fakultetnega pritiska. Od trenutka, ko so po vojaško – kot komandosi, z zemljevidi v rokah – zasedli vse »trakte« fakultete in razobesili svoje zastave, do trenutka, ko so zastave sneli. Od trenutka, ko so jim vsi kimali, do trenutka, ko so jih vsi izdali. S sindikati vred.

Enega izmed uvodnih študentskih plenumov se namreč udeleži tudi neki sindikalni voditelj, ki potem študentom žametno in navdušeno prede o tem, kako se zaradi njih in njihove akcije tudi sam spet čuti starega 20 let, kako se med njimi počuti »fenomenalno«, kako jih sindikati podpirajo, kako tu ni besede, s katero se sindikati ne bi strinjali, kako so sindikati in študentje kot ustvarjeni drug za drugega, kako oboje skupaj že vidi na ulicah, v protestnem objemu zlite na velikem štrajku in velikih demonstracijah, ki jih bodo organizirali sindikati, kako je to »nukleus za nekaj novega« in kako so to za študente »veliki trenutki«, ki se jih bodo »spominjali vse življenje«.

Blokada, ki jo vrti Kinodvor, je kronika upora, kronika revolta, kronika revolucije. Igor Bezinović, režiser te kronike, je bil s kamero ves čas tam: od dneva 1 do dneva 34.

Toda na koncu, ko se oblast, glas javnosti in tudi svet fakultete obrnejo proti študentom, ko jih stisnejo v kot in osamijo (ko predavanja taktično preselijo na druge lokacije, kamor začnejo mamiti »pridne« študente), se zlomi in skesano, nemočno, oportunistično sporoči, da se sindikati s študenti vendarle ne bodo zlili v protestni objem, ker tistega velikega štrajka in velikih demonstracij, ki jih je napovedal, ne bo. Odpadejo. Zakaj?

Iz preprostega razloga: oblast, ki očitno ni mogla menedžirati dveh kriznih žarišč – sindikalnega in študentskega – hkrati, je na hitro sklenila taktični pakt s sindikati. Nenadoma in nepričakovano je namreč popustila vsem njihovim zahtevam. In tako so sindikati odpovedali štrajk in demonstracije (»Podpisali smo sporazum, tako da nimamo več nobene osnove za štrajk in protest«, pravi sindikalist), s čimer so odpovedali tudi podporo študentom. Solidarnosti s študenti je bilo konec, pa četudi je verjetno prav študentska blokada filozofske fakultete, ki so ji kmalu sledile tudi blokade drugih hrvaških fakultet (Split, Reka, Zadar, Pulj itd.), ustvarila »izredne« in »panične« razmere, v katerih so lahko sindikati dosegli to, kar so hoteli doseči.

To sliko dobro poznamo. Videli smo jo tudi v Sloveniji: vsakdo misli le nase, na svoje male interese, vsakdo štrajka sam, vsakdo protestira sam, vsakdo postavlja svoje zahteve, vsi igrajo drug proti drugemu, nihče pa ob tem ne pomišlja, da gre dejansko za skupne interese, za skupno dobro, za skupni boj, da se borijo za isto stvar in da s to svojo atomistično, egoistično politiko nesolidarnosti – s tem svojim igranjem »koristnih idiotov«, ki jih je tako ljubil Lenin – sami oblasti le omogočajo perfidno izigravanje drugega proti drugemu, ene interesne skupine proti drugi, enega sektorja proti drugemu, enega dela ljudstva proti drugemu, delavcev proti študentom, sindikatov realnega sektorja proti sindikatom javnega sektorja, delavcev realnega sektorja proti delavcem javnega sektorja in tako dalje. Ali kot pravi neki študent: »Kdo pa plačuje šolnine svojim otrokom? Prav ti delavci, ki jih zdaj odpuščajo in ki jim nižajo plače!«

Družba ne obstaja

A po drugi strani: le zakaj bi se sindikati – ali pa kdorkoli drug, če smo že ravno pri tem – sploh solidarizirali s študenti? Študentje pač v svoji kategorični, brezpogojni, čisti etičnosti – v svoji zahtevi po brezplačnem šolstvu za vse, v svojem vztrajanju pri popolnem državnem financiranju šolstva, v svojem odločnem nasprotovanju komercializaciji javnega šolstva, navsezadnje, ukinitev šolnin bi stala le toliko, kolikor stanejo hrvaške vojaške misije v tujini – izgledajo tako neprofitno in tako nekomercialno, da z njimi preprosto ne moreš zaslužiti. Vsem se zdijo neplodni, nekoristni, brezkoristni.

Tudi to poznamo. Zelo dobro. V retoriki tistih, ki nasprotujejo študentski blokadi in študentskim zahtevam, namreč odzvanja prav »misel«, da je zahteva po brezplačnem šolstvu le spodbujanje lenobe, le spodbujanje plačevanja in sponzoriranja lenobe, »večnega« študija (vi hočete, da vam država do smrti plačuje izobraževanje! vi ste lenobe!), da so torej študentje – oh, in javno šolstvo in javni sektor – le paraziti, družbeni zajedavci, pa četudi študentje sami lepo pokažejo, da bolonjski sistem – s členi o pogojih, pod katerimi študent izgubi pravico do študija – preprečuje in onemogoča »večni« študij in »večne« študente, lenobo in zajedavstvo (»Nemogoče je študirati v nedogled«).

Politika najprej izigra sektor proti sektorju, potem pa drugega proti drugemu izigra še dele istega sektorja, s čimer potrga in razbije mrežo solidarnostnih povezav.

Pa vendar ti »paraziti« niso bili povsem brezkoristni – sindikati so z njimi očitno dobro zaslužili. Grobo rečeno: oblast je sindikatom ustregla zato, da bi ti lažje odrekli podporo študentom. Protestni objem delavcev in študentov bi bil prenevaren, preveč ubijalski, preveč nepredvidljiv, preveč neobvladljiv.

Toda tudi vodstvo fakultete – svet fakultete, dekan, profesorji – je z brezkoristnimi študenti profitiralo. Pazite: na neki točki svet fakultete nenadoma »ugotovi«, da je vlada izpolnila zahteve, ki so jih v Deklaraciji postavili študentje in ki jih je podprl tudi svet fakultete. Še več, svet fakultete ni podprl le študentskih zahtev, njihovih ciljev (»to je veličasten shod«, »imate pravico do protesta«, »ne bomo se ločili od vas«, »skupaj bomo formulirali zahteve« ipd.), ampak tudi njihove metode. Nekateri profesorji sicer sikajo, da so študentske metode – okupacija fakultete, prekinitev vseh predavanj, bučno žvižganje tistim, ki predavanj nočejo opustiti – »nasilne« in »nedemokratične«, toda obenem se strinjajo, da so »cilji in metode v tem primeru neločljivi«, tako da je vse v redu, še toliko bolj, ker je bilo samo nasilje – edina metoda, »s katero se lahko v tej državi kaj doseže« – vendarle »kultivirano« in »odgovorno«. In seveda: ne le da svet fakultete nenadoma »ugotovi«, da je vlada izpolnila študentske zahteve, ampak tudi sklene, da je treba zato zdaj fakulteto deblokirati in takoj nadaljevati šolsko leto, predavanja.

Študentje se lahko le čudijo: v zakonu, ki ga predlaga vlada in ki ga držijo v rokah, ni ne duha ne sluha o brezplačnem šolstvu za vse, ki ga zahtevajo študentje. Vlada je namesto brezplačnega šolstva za vse – namesto popolnega državnega financiranja izobraževanja na vseh ravneh (s preddiplomskim, diplomskim in podiplomskim študijem vred) – predlagala le »drugačen model plačevanja«, le »nov sistem štipendiranja in kreditiranja študentov«.

Zakon, ki ga je ponudila vlada, je bil torej le dimna zavesa, le psihološka finta, le taktična poteza, s katero je svetu fakultete omogočila »častni« umik, ali bolje rečeno, politika je dala profesorjem možnost, da so lahko brez občutka krivde – in brez vtisa, da so požrli besedo, svojo podporo študentom – oznanili: Deblokirajte fakulteto! Končajte protest! Vrnite se v šolske klopi!

Profesorji, ki so leta in leta povsem oportunistično – mirno in hladno, brez slabe vesti in brez sramu – gledali, kako je univerza študentom vsiljevala šolnine (in jih spreminjala v tržno blago), so študente še enkrat – spet povsem oportunistično – prodali in izdali, ne da bi ob tem pomislili, da bo privatizacija oz. komercializacija javnega šolstva prej ali slej udarila, oklestila in porezala tudi njih. Manj ko bo denarja za javno šolstvo, manj bo denarja za njih, profesorje. In bil je tako lep dan. Zdelo se je, da je vse mogoče. Pa ni bilo. Mogoč je bil le svet brez alternativ. Le svet, v katerem ne gre zato, kdo bo zmagal in kdo izgubil, ampak zato, kdo bo izgubil prej in kdo kasneje.

Tako kot sindikati so z »brezkoristnimi« študenti profitirali tudi profesorji, le da jih niso prodali za kak epski »sporazum« (kot sindikati), ampak za kilav drobiž. Ali kot pravi eden izmed študentov: »Predstavljaj si, jebenti, kaj bi lahko danes dosegli, pa so nas, jebenti, prodali zaradi dekanovega mandata, ki bo itak potekel čez tri jebene mesece!« Za tri mesece mandata. Za tri plače. In ni razloga, da mu ne bi verjeli. Bil je tam. In tudi mi – tu, v Sloveniji – smo v nekem smislu »tam«.

Da bi si profesorji, ki jim je senat zagrebške univerze – tako rekoč partijsko – zapovedal nadaljevanje predavanj (v nasprotnem primeru jih čaka suspenz), podaljšali življenje, so žrtvovali študente. Lekcija je na dlani: politika najprej izigra sektor proti sektorju, potem pa drugega proti drugemu izigra še dele istega sektorja, s čimer potrga in razbije mrežo solidarnostnih povezav, solidarnostni potencial družbe.

In to je njen cilj. Ko ubije in odpravi solidarnostni potencial družbe, pretrga socialne vezi, ki to družbo držijo skupaj. Ko pretrga socialne vezi, ki družbo držijo skupaj, odpravi družbo. Ko odpravi družbo, lahko reče to, kar je rekla Margaret Thatcher, visoka svečenica neoliberalne teologije: »Družba ne obstaja.« Obstajajo le še interesi, egoizem, trg.

Misliti nemožno

V Blokadi vidimo, kako študentje vztrajajo pri svoji nehierarhičnosti in takojšnji izpolniti svojih zahtev (nobenih polovičnih rešitev, nobenih »morda«, nobenih prelaganj v prihodnost, nobenih pogajanj, nobenih političnih kompromisov), kako razpravljajo o tem, ali naj med prekinjanjem predavanj in izpitov žvižgajo ali pojejo (neki profesor, ki je kljub okupaciji in blokadi vztrajal pri predavanjih, se pritožuje, da mu je polnopljučno žvižganje tridesetih študentov za dva dni vzelo sluh), ali naj predavalnice zabarikadirajo z omarami, ali naj na študentskem plenumu mahajo z anarhističnimi zastavami in ali naj se sploh pogovarjajo z mediji, in če, kdo naj se pogovarja z njimi, saj utegnejo biti agresivni, manipulativni in polni predsodkov, še zlasti televizije (glasujmo!), toda ko tako čakajo in čakajo, da se bo zgodila njihova volja, da bo torej vlada izpolnila njihovo ultimativno zahtevo (tipično, ni denarja, slišijo, »brez šolnin bi bili v minusu«), se jim vse bolj izrisuje dilema: ali naj pri blokadi – pri svoji revoluciji – vztrajajo in tvegajo, da bo počasi zvodenela in se spontano zlila z vsakdanjikom ter prešla v svoje nasprotje (v konformistično afirmacijo statusa quo, hladne, strašljive, nevzdržne banalnosti vsakdana, vnaprej znanega, sveta brez alternativ), ali pa naj fakulteto sami deblokirajo.

Storijo kakopak slednje: in to enotno, evforično, z aklamacijo! Blokado so izglasovali konsenzualno – in tudi deblokado izglasujejo konsenzualno. Njihov boj – njihova revolucija – ne stoji in pade s to blokado. Bitko izgubijo, ne pa tudi vojne. Deblokirajo fakulteto, ne pa tudi duha revolucije. Njihovega boja ne bo konec, dokler njihove zahteve ne bodo izpolnili. Njihovega boja ne bo konec, dokler ne bodo deblokirali duha svojega boja, duha svojega skoka v neznano, dokler potemtakem ne bodo deblokirali tega, kar je v njih živega.

Tako sunkovito, kot so fakulteto blokirali, jo tudi deblokirajo, s čimer ustvarijo presežek, ki je za oblast – politiko, svet fakultete ipd. – neznosen. Ne le da oblasti ne dajo ali pa omogočijo užitka, da bi jih ustavila, razgnala, nevtralizirala, deblokirala, disciplinirala, ampak jo s tem, ko fakulteto sami deblokirajo, ravno zastrašijo, saj s tem jasno pokažejo, da sami odločajo, da so avtonomni subjekti, da so subjekti zgodovine, gospodarji svoje usode.

Oblast je sindikatom ustregla zato, da bi ti lažje odrekli podporo študentom. Protestni objem delavcev in študentov bi bil prenevaren.

Deblokada, za katero se odločijo, ni znak njihovega poraza, ampak znak njihove emancipacije, afirmacija njihove revolucionarne subjektivnosti. Sami so fakulteto blokirali – in sami jo deblokirajo. Sami odločajo. Sami se stegnejo v prihodnost. Po svoji volji. Sami delajo zgodovino. Lahko jo spremenijo, kadar hočejo. Okupacijo lahko ponovijo, če hočejo. Kadarkoli. Nenadoma, sunkovito, nepričakovano. Zgodovino lahko zgrabijo za roge, kadar hočejo. In oblast jim nič ne more. V zgodovini uživajo bolj kot oblast.

Prav s tem, ko fakulteto sunkovito, evforično, tako rekoč revolucionarno deblokirajo, namreč svoji akciji dokončno vdahnejo subjektivni pečat, svoj »Z«, obenem pa ohranijo svoj emancipacijski potencial, saj jasno pokažejo, da svet je mogoče spreminjati. Ko okupirajo fakulteto, status quo soočijo s prihodnostjo, z možnim svetom, resničnejšim od statusa quo, pri čemer se zdi, kot da se oglašajo iz prihodnosti, ki je mogoča in za katero oblast noče niti slišati.

Je študentom revolucija uspela? Absolutno! Ker vse izgubijo. Prav s tem, ko vse izgubijo, pa se končno subjektivirajo – zdaj šele, kot bi rekel Franck Fischbach, zares postanejo subjekti, zmožni skoka v »noč sveta«, zmožni misliti nemožno in nemisljivo, sposobni Dejanja, saj – v nasprotju z oblastjo, ki sveta ni več zmožna misliti niti v njem delovati – vidijo bolje in dlje kot kadarkoli.

In to je za oblast, ki ni več sposobna misliti niti nemožnega niti nemisljivega, neznosni presežek! To je pravi produkt študentske revolucije, presežna vrednost okupacije fakultete, to je tisto nezvedljivo hrapavo zrno, ki se potem vedno in neizogibno odbije nekam drugam – in ki res deluje kot spomin, toda ne v smislu, kot je mislil oni sindikalist.

Dokumentarni film:
Blokada
Kdo:režiser in scenarist Igor Bezinović
Kje: Kinodvor, Ljubljana
Kdaj: do konca januarja 2013