Moralna avtoriteta

»Danes ni mogoče postati in ostati avtoriteta s tem, da si postavljen na določeno mesto. Avtoriteto si pridobivaš z dejanji, z odločitvami in stališči, ki se pokažejo, da so pravilna in korektna, etično nesporna in skladna s prepričanjem,« je lani poleti za radio Ognjišče o vlogi cerkve razmišljal Ivan Štuhec.

Profesor moralne filozofije na Teološki fakulteti v Ljubljani in član Zbora za republiko se ravna predvsem po svojih prepričanjih, ki pa vedno niso ne pravilna ne korektna in zato tudi ne etična.

V odgovoru na Delovo vprašanje, ali bi morala Janša in Janković zaradi suma korupcije odstopiti, se je, namesto da bi podvomil o legitimnosti njunega vladanja, raje vprašal, »kako lahko obstaja zakon, ki neki komisiji omogoča izrekanje domnev, sumov, verjetnosti ali celo sodbe o koruptivnem početju, ne da bi bila hkrati dolžna sprožiti ovadbo domnevnih kršiteljev«. To je po njegovem »odličen teren za politično manipulacijo« in dokaz, da ne živimo v pravni državi.

Štuhec tako manipulira predvsem sam. Komisija se namreč ne ravna le po zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije. Če odkrije sume kaznivega dejanja ali naleti nanje, ravna po 145. členu zakona o kazenskem postopku. Ta določa, da so »vsi državni organi dolžni naznaniti kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti, če so o njih obveščeni ali če kako drugače zvedo zanje«.

To je protikorupcijska komisija tudi storila.