Slovenski panoptikon

Predlog novega zakona o nalogah in pooblastilih policije, ki je trenutno v parlamentarnem postopku, je po besedah notranjega ministra Vinka Gorenaka »sodoben, evropsko primerljiv in pregleden«. Vsebuje vrsto pomembnih novosti. Tako na primer zaostruje pogoje za uporabo strelnega orožja, ki bo po novem upravičena izključno v primeru neposredne nevarnosti za življenje ljudi. Policija bo po novem lahko zaprla cesto in postavila kontrolno točko. Predlog zakona med drugim vsebuje tudi določbe o prepovedi udeležbe na športnih prireditvah, ki jih zdaj v slovenski zakonodaji ni bilo.

Ne samo, da ta sodobni in pregledni zakon vsebuje pomembne novosti, pri pripravi zakona naj bi bile po Gorenaku »dosledno upoštevane mednarodne konvencije o varstvu človekovih pravic, ki zavezujejo republiko Slovenijo, ter priporočila domačih in tujih institucij ter organizacij, ki se ukvarjajo z varovanjem človekovih pravic v policijskih postopkih«. A zakaj potem v uradu informacijskega pooblaščenca opozarjajo, da daje ta isti zakon policiji mnogo preširoka pooblastila za poseganje v človekovo pravico do zasebnosti?

Odgovor se skriva v 113. členu predlaganega zakona, ki policiji dovoljuje uporabo tehničnih sredstev pri identifikaciji in označevanju ljudi, vozil in predmetov. Problem nastane, ker ta tehnična sredstva niso poimensko navedena, s čimer državni zbor presojo primernosti uporabe morebitno spornih (obstoječih in prihodnjih) tehnologij prepušča policiji sami. Ta s tem dobi tako rekoč neomejeno diskrecijsko pravico, da se brez demokratičnega nadzora odloča za uporabo novih tehnologij za poseganje v zasebnost in s tem v človekove pravice. Za letos so sprva načrtovali nakup t. i. lažne bazne postaje, ki lahko neomejeno in nekritično prestreza telefonske klice na nekem območju, a je za zdaj zmanjkalo denarja. Ni rečeno, da si ne bodo v prihodnje omislili brezpilotnih letal, ki jih policisti nekaterih držav že z veseljem uporabljajo. Lahko si bodo omislili tehnologijo prepoznavanja obraza. Kar jim srce poželi in denar dopušča.

Po mnenju informacijskega pooblaščenca bi bilo treba o vsakem morebitno uporabljenem tehničnem sredstvu voditi demokratično razpravo, podprto z analizami policije o nujnosti uporabe teh sredstev. To pa je mogoče le, če so ta sredstva navedena v zakonu. O sprejemljivosti novodobnih tehnologij za poseganje v zasebnost bi se morala odločati družba, ne pa represivni organi.

Poslanci so konec lanskega leta ob sprejemanju zakona o elektronskih komunikacijah preprečili uveljavitev določbe, ki bi policiji in Sovi omogočila pridobivanje podatkov o naročniku komunikacijskega priključka brez odredbe sodišča. »Zdaj bo isti zakonodajalec, ki policiji ni dovolil, da bi od operaterja pridobila podatke s celotne bazne postaje, tej isti policiji dovolil, da postavi svojo bazno postajo in sama pridobi podatke,« opozarja informacijski pooblaščenec. Njegovih pripomb niso upoštevali.

O sprejemljivosti novodobnih tehnologij za poseganje v zasebnost bi se morala odločati družba, ne pa represivni organi.

Spornemu 113. členu v predlogu zakona sledi sporni 114. člen. Ta ureja uporabo tehničnih sredstev pri izvajanju policijskih pooblastil in nadzorovanju javnih zbiranj ter določa, da lahko policija v ta namen uporablja tehnična sredstva za fotografiranje ter avdio in video snemanje. Pri tovrstnem nadzorovanju javnih zbiranj je sicer v predlogu zakona zapisana omejitev, da je snemanje upravičeno v primeru, če je glede na okoliščine mogoče pričakovati množične kršitve javnega reda ali kazniva dejanja. A to je mogoče brez težav obiti. Policija pač lahko trdi, da je snemala izvajanje policijskih pooblastil. Za to ne potrebuje nobenega dodatnega pogoja, nobenega tehtanja sorazmernosti. Rezultat – posnetek javnega shoda – pa je enak. Policisti tako ali tako že danes rutinsko snemajo vse večje shode, tudi sindikalne proteste, na katerih glede na okoliščine pač ni mogoče upravičeno pričakovati nasilja. Tudi ob stavkovnih shodih ta teden, vsaj v Ljubljani, ni bilo nič drugače. »Glede na zapis določbe 114. člena zakona se zdi, da je policiji dopustno izvajati stalen avdio in video nadzor ne glede na (ne)ogroženost drugih varovanih dobrin,« so v zvezi s tem zapisali v uradu informacijskega pooblaščenca, kjer so še prepričani, da v »demokratični družbi ni nujno, da si policija sama izbira metode in sredstva za zbiranje osebnih podatkov, in ni nujno, da ji je dopuščeno neomejeno avdio in video nadziranje posameznikov.« Ni nujno, je pa to ob trenutni sestavi državnega zbora očitno realnost. In ustavitev sporne določbe zakona o elektronskih komunikacijah lani jeseni je bila očitno anomalija, zgolj majhna ovira na poti v policijsko državo.