»V času krize naj bi bili tiho in korakali, v času prosperitete pa bomo mogoče lahko kaj pogostoleli in poščebetali zraven, tako ali tako nas ne bo nihče poslušal. To niso demokratične zahteve, videti je bolj fevdalno, fanatično, tudi viteško.«

Dr. Anton Kramberger, izredni profesor na Fakulteti za družbene vede, zase pravi, da je vedno poskušal razmišljati drugače, kot se od njega pričakuje. In kot sogovornik je točno takšen, odgovori na vprašanja pogovor velikokrat odnesejo v drugo smer od pričakovane, zato je iskriv, inovativen, tudi po malem naporen, a predvsem zanimiv v svoji analizi družbe, Slovenije, protestov in nesposobnosti politikov.

Kaj smo naredili narobe, da smo se po dobrih 20 letih po osamosvojitvi znašli v družbi, kjer so politične institucije izgubile vse zaupanje, v družbi, kjer je biti politik psovka, v okolju, kjer se razkrajajo država in njene institucije?

V Sloveniji smo v temeljnem nagibu skoraj vsi dediči prejšnjega planskega sistema. Pričakujemo, da obstaja čudežni gumb, na katerega bomo pritisnili, in iz radia bo prišlo jasno sporočilo o pravi prihodnosti. Išče se točka, s katere se da koordinirati in nadzorovati celotno družbo. Ta predstava je zgrešena. Zato se tudi velikokrat oziramo v preteklost, nekoč je vladal red, danes vlada nered, pa četudi je bila nekoč družba podobna s pretiranim nasiljem vodenemu termitnjaku, s točno določeno specifikacijo dela, eni so bili delavci, drugi so streljali, eni so vodili, eni so bili matice, drugi troti … A človek je v družbi v resnici kot voda, če ima prostor, se razlije tja, samo če mu omejiš vse poti in možnosti, se obnaša predvidljivo. Kaj je svoboda? Svoboda je že, če ima labirint dva izhoda.