Doma pri mamici

Jaime Garcia živi v starem delu Seville. V pisarno hodi peš, mimo oranževcev, po ozkih ulicah mimo cerkev in palač. V andaluzijski prestolnici, ki je pred 500 leti obogatela zaradi zlata iz južnoameriških kolonij, si je na prvi pogled izbral pravi poklic: je arhitekt, specializiran za to, da spomenikom in zanemarjenim četrtim spet vdahne nekdanji blišč.

A videz vara, saj se ne sveti skoraj nič več, kar je nekoč krasilo glavno mesto Andaluzije. Na tem območju je brezposelnost s 36 odstotki najvišja na Iberskem polotoku, kot kažejo podatki iz zadnjega lanskega četrtletja, ki so še slabši od pričakovanj. Tudi konjunktura je še bolj oslabela, zato bo minilo veliko časa, preden se bodo država in podjetniki spet pobrali. Samo na območju Seville delo išče 302.500 ljudi.

»Letošnje leto bo odločalo o moji prihodnosti,« pravi mladi, 36-letni arhitekt Garcia. S sošolcem Manuelom Vivarjem je samostojni biro Dinamo v pisarni, obrnjeni na notranje dvorišče, odprl ravno v času, ko je počil nepremičninski balon. Če z obnovami ne bosta zaslužila dovolj, bosta morala biro zapreti in poskusiti kaj drugega. Garcia razmišlja o oblikovanju ali fotografiji.

V Španiji vlada popolna negotovost, tako sedanje razmere doživlja tudi Garcia in z njim nekaj sto tisoč mladih Špancev. Več kot polovica mlajših od 25 let ne dobi službe, v Andaluziji ta delež celo presega 62 odstotkov. Nekoliko starejšim – tistim, starim okrog 30 let in dobro izobraženim – so se sanje sesule v prah.

Številni med njimi so morali narediti enako kot Garcia in Vivar: odrasla moška sta se izselila iz najetih stanovanj in se vrnila k staršem, ker preprosto nista več zaslužila dovolj. Tako 37,8 odstotka Špancev, mlajših od 35 let, spet živi pri mamici, kot kažejo uradni podatki Eurostata, statističnega urada Evropske unije.

Celo nemška kanclerka Angela Merkel, ki jo v Španiji nelaskavo imenujejo tudi evropska domina, je državo pozvala k ukrepom za spodbujanje zaposlovanja. Prejšnji teden je socialistična opozicija konservativni vladi ponudila zavezništvo v boju proti brezposelnosti. Premier Mariano Rajoy naj bi zlasti mladim samozaposlenim in lastnikom podjetij, mlajšim od 30 let, ponudil olajšave pri davkih in socialnih prispevkih.

Zgolj lani je domovino zapustilo 150 tisoč iskalcev zaposlitve, starih od 25 do 29 let. Tudi neki bivši sodelavec Jaimeja Garcie se je preselil v Mehiko, četrti partner v biroju Dinamo pa je sploh opustil poklic arhitekta.

Garcia vztraja v neogrevanih prostorih svojega biroja. Kljub vsem težavam bi rad ostal doma. »Tukaj se toliko dogaja. Državljani se prebujajo in oblikujejo se novi okviri. Rad bi sodeloval pri reševanju težav v naši družbi.«

V lovu na pogodbe se je začel ozirati celo po sosednjem Maroku. V tej državi se je na noge skušalo postaviti več velikih španskih gradbenih podjetij, vendar tudi tam zdaj žerjavi bolj ali manj samevajo. Garcia se je zato razočaran vrnil.

Garcia in Vivar za najemnino in prispevke potrebujeta po 500 evrov na mesec. Sodelujeta na razpisih za javne projekte, tudi na evropskih razpisih, a imata le redko srečo, da stroške za načrte in modele dobita povrnjene v obliki denarne nagrade. Brez podpore staršev ne bi več mogla povezati konca s koncem.

V Španiji vlada popolna negotovost. Več kot polovica mlajših od 25 let ne dobi službe, v Andaluziji ta delež celo presega 62 odstotkov.

Garcia je zaradi selitve nazaj v otroško sobo izgubil partnerko. Štiri leta sta živela skupaj, želela sta se poročiti in imeti otroke. A mladi ustvarjalec, ki mu je v letih nepremičninskega razcveta vsak mesec ostalo tisoč evrov, si zdaj ne upa več načrtovati prihodnosti. Kljub temu za zdaj še ne misli obupati in je prepričan, da ne bo več dolgo v breme staršem.

»Nikomur ni všeč, če ga morajo vzdrževati drugi,« z nasmeškom na ustih, a z zagrenjenostjo v glasu pove Begoña Fariñas. Dopolnila je 30 let, vendar si še vedno ne more privoščiti, da bi se odselila iz maminega trisobnega stanovanja na obrobju Seville.

Leta 2006 je opravila državni izpit iz pedagogike in se nato usposobila za poučevanje odraslih. Poleg tega je pridobila še dva magistrska naziva. Kljub temu ji ni uspelo, da bi se preselila iz zeleno pobarvane otroške sobe, kjer na raztegljivem kavču kraljujejo plišaste igrače.

Najprej je na praksi v kadrovskem oddelku nekega andaluzijskega telekomunikacijskega podjetja komaj kaj zaslužila, nato je štiri leta in pol za neki sindikat organizirala tečaje za brezposelne. Vsakič je podpisala le pogodbo za določen čas z mesečno plačo okoli tisoč evrov.

Kljub vsemu je nazadnje morala na zavod za zaposlovanje. Andaluzijska vlada že več kot leto skoraj nima denarja za prekvalifikacijo brezposelnih in tako je tudi Begoña Fariñas izgubila delo. Za nameček nima več pravice do nadomestila za čas brezposelnosti.

»Sem kot mravlja, majhna, vendar pridna. Vsaj tri ure na dan sedim za pisalno mizo iz šolskih let.« Dan za dnem pod obešanko, ki je visela še nad njeno zibelko, po spletu preverja ponudbe za delo, piše prošnje in telefonira šefom kadrovskih oddelkov v večjih podjetjih po vsej Španiji.

Zdaj razmišlja celo, da bi se udinjala kot au-pair oziroma gospodinjska pomočnica ter varuška v tujini. Mama, ki je ločena, dela v potovalni agenciji, vendar so ji pogodbo že spremenili, tako da dela za polovični delovni čas. Begoña zdaj vsak dan skuha kosilo za obe, kot v starih časih. »Vračam se k načinu življenja, kakršnega sem imela pri osemnajstih,« potoži. Pri svojih letih tudi po videzu spominja na najstnico.

Begoña zdaj vsak dan skuha kosilo za mamo in zase, kot v starih časih. Vračam se k načinu življenja, kakršnega sem imela pri osemnajstih, potoži.

Kriza jo je dohitela, ko sta s partnerjem ravno iskala stanovanje, ker sta si želela ustvariti družino. »Prej sva potovala, konec tedna sva hodila ven in jedla v restavracijah,« pripoveduje Begoña Fariñas. »Zdaj sem omejena.« Zasebno in poklicno. »Človek bi najraje vrgel puško v koruzo.«

Tudi njen zaročenec Ricardo je izgubil službo pri prodajalcu motornih koles. Z denarjem, ki so mu ga dali starši, se je samozaposlil in odprl trgovino s kolesi. Gorsko kolesarjenje po hribih okoli Seville je nova moda, pravi. A trgovina, v katero je vložil vse prihranke, mu ne prinaša dobička, in tako se je preselil nazaj v »mamin hotel«.

Podobno se je zgodilo Albertu Barriosu. Tik pred 30. rojstnim dnevom se je preselil nazaj k staršem, ki delajo kot javni uslužbenci v Jerezu de la Frontera. Mesto, po katerem so poimenovali sladki šeri, je najbolj zadolžena občina v Španiji. A to Barriosa ni oviralo, da se ne bi samozaposlil. Je inženir industrijske ekonomije, končal je tudi šolanje za trženje in odnose z javnostjo, poleg tega sta za njim dve leti študija informatike. Barrios je razvil aplikacijo za pametne telefone z operacijskim sistemom android in Applov pametni telefon iPhone, in sicer digitalni mestni vodnik po Jerezu, ki ga nenehno posodablja.

Pred tem je počel vse mogoče, da bi si zagotovil delo: zaposlen je bil v trženjskem oddelku lokalnega časopisa, delal je kot hišnik na neki gimnaziji in za tekočim trakom v tovarni šerija. Nikoli se ni prijavil kot brezposelni.

Odpeljal se je celo v Madrid in se osebno predstavil v velikih koncernih. Vse je bilo zaman. Zdaj se zanaša predvsem na svoj spretni jezik, ko trgovskim potnikom, lastnikom nočnih lokalov in gostilničarjem v Jerezu ponuja oglaševanje prek aplikacije, ki jo je izdelal.

Barrios pravi, da je optimist. Rekordno število uporabnikov njegove aplikacije je bilo 8000. A zdaj mu na mesec ostane samo 300 evrov, ko poravna vse stroške. Pomagala bi mu že olajšava pri zdravstvenem zavarovanju, o kateri razmišlja vlada – z njo bi prihranil 50 evrov, vendar žal presega starostno mejo.

Barrios je navdušen nad izvrstno kuhinjo svoje mame. Kljub temu pravi: »Sanjam, da končno ne bom več odvisen od mame in očeta.«