Trideset neodvisnih poslancev za spodobno Slovenijo

Sinteza, gibanje za družbeno prenovo utemeljuje predlog z naslednjimi dejstvi in premisleki:

1. Sloveniji so potrebne radikalne politične spremembe, ki pa jih obstoječa oblast ne more, ne zna ali noče uveljaviti.

2. Kljub krizi in katastrofičnim scenarijem nasilna politična sprememba ni ne realna, ne zaželena.

3. Nujne spremembe je torej potrebno izpeljati v okviru obstoječe zakonodaje.

4. Treba je vedeti, da ključni razlogi za zavoženo državo niso strokovne ali kadrovske narave, temveč so predvsem in skorajda izključno etični. Dilema ni levo ali desno, dilema je, kako v slovenski politični zverinjak pripeljati spodobnost, ki naj omogoči normalne civilizirane pogoje za resnično odgovorno odločanje.

5. Potrebno je popraviti etično podstat parlamenta in izboljšati kvaliteto njegovega odločanja. Naloga je torej na prvih prihodnjih volitvah predlagati in izvoliti v parlament dovolj veliko število od političnih strank neodvisnih, kompetentnih in pokončnih Slovenk in Slovencev, ki bi poslušnim strankarskim poslancem katerekoli barve onemogočali prevladujočo oblastniško pozicijo, nedemokratično obvladovanje parlamenta in ignoriranje drugačnih političnih interesov in zahtev.

6. Najenostav-

nejša pot se zdi ustanovitev nove stran-

ke, ki bi bila organizacijsko najmanj za-

htevna in bi zaradi velikega razočaranja volivcev nad vsemi obstoječimi strankami morda imela precejšnje možnosti na volitvah, vendar:

- Stranka mora imeti svoj program, s katerim naslavlja volivce in jim obljublja njegovo realizacijo – zaradi velike pestrosti in raznolikosti številnih na novo oblikovanih civilnih gibanj, bi bilo usklajevanje programov, ki vsakega posebej utemeljujejo, zelo težko, najverjetneje sploh neizvedljivo. V najboljšem primeru bi morda oblikovali več predvsem po radikalnosti svojih zahtev različnih političnih opcij.

- Vsaka stranka je utemeljena s svojim programom, katerega je zavezana uresničevati. To lahko doseže le, če ji dovolj zvesto sledijo tudi njeni izvoljeni poslanci. Če bi vsak njen poslanec glasoval le po svoji vesti, bi bila v svojih prizadevanjih operativno povsem onemogočena. Zato je Bučarjev ideal neodvisnih poslancev v strankarski strukturi praktično neuresničljiv.

- Stranke so socialni organizmi, ki težijo k učinkovitosti in notranji stratifikaciji. Povezujejo ljudi, ki želijo prevzeti oblast in so zavezani povsem določeni pripadnosti in ideologiji. Izkušnja zadnjih let dokazuje, da so vzorci funkcioniranja in obvladovanja vseh, tudi novih strank zelo podobni, da prej ko slej eni kot drugi zapadejo v preizkušena kolesja politične prakse. Razlike so, vendar ne zelo pomembne.

- Prav vse slovenske stranke so personificirane. Da bi bile uspešne in prepoznavne, potrebujejo močne in prepoznavne vodje, ki so pravzaprav ključni faktorji različnosti in prepoznavanja pri volivcih.

- Čeprav se zdi nova stranka najprimernejša in najbolj logična intervencija, pa ne verjamemo, da lahko dovolj prepričljivo in uspešno nagovori volivce in da potem sama po sebi etično preobrazi parlament v spodobni dom slovenske demokracije.

7. Etično preobrazbo parlamenta v pošteno, odgovorno in kompetentno zakonodajno telo ne bo zagotovila nobena stranka, lahko pa k temu bistveno prispeva dovolj veliko število avtonomnih, spodobnih in kompetentnih poslancev, ki ne bi odgovarjali nobeni stranki, nobenemu firerju, nobeni zavezi. Trideset ali več povsem samostojnih poslancev lahko deluje kot nekakšna parlamentarna tampon cona, ki ne pripada nobeni partijski razdelitvi, ne sodi v nobeno interesno področje in ne uveljavlja nobenih programskih zavez. Vsak vladni ali strankarski program ali predlog bo moral najprej prepričati in pridobiti dovolj veliko podporo znotraj korpusa neodvisnih poslancev. Posledično se namesto duhamorne politične propagande v parla-ment vrnejo vsebinske debate in prepričevanja, iskanje in tehtanje resnice in interesov – edina pot do prave, produktivne demokracije odločanja.

8. Ne le trideset, tristo, tri tisoč in več spodobnih Slovenk in Slovencev premoremo, ki bi bili sposobni pošteno in odgovorno zastopati interese Slovenije in v njenem interesu tudi odločati. Večino od njih tudi poznamo, saj jih dnevno srečujemo v življenju in v medijih. Poznamo njihove poglede, stališča, odgovornost, pogum, razgledanost, poštenost, pokončnost in značajnost. Prav zaradi vseh teh lastnosti ne moremo pričakovati, da se bo kdorkoli od njih sam prijavil in potegoval za danes ne prav ugledno službo ljudskega tribuna. In prav zaradi istih značajskih lastnosti in zavedanja odgovornosti, se bodo hkrati le težko izmikali dovolj širokemu in prepričljivemu glasu ljudstva, ki jih lahko pokliče in prepriča, da kot služabniki in ne kvazi vladarji svojega naroda v kriznem trenutku sprejmejo poslanstvo in odslužijo mandat neodvisnega poslanca v slovenskem parlamentu.

9. Novi mediji in socialna digitalna omrežja nam danes brez velikih težav omogočajo široko ljudsko nominacijo potencialnih kandidatov za neodvisne poslance. Vsakdo lahko vsakogar predlaga in argumentira. Vsakdo se lahko strinja ali ne. Če preprečimo ali vsaj filtriramo sovražni govor, lahko zbudimo plebiscitarno izbiranje najuglednejših Slovenk in Slovencev, ki bi jim zaupali zastopanje v parlamentu. Le kdo bi se »klicu domovine izmikal«, če bi mu ta zares množično izkazala zaupanje in spoštovanje. Vseslovenski tele-voting bi pomagal dokončno oblikovati osem volilnih list v vseh osmih volilnih enotah. S takimi preverjenimi listami kandidatov, ki jih ljudje poznajo in jim zaupajo, tudi zbiranje potrebnih tisočev verificiranih podpisov ne bi bil resen problem.

10. Trideset neodvisnih poslancev lahko pripeljemo v parlament, le če se vsa gibanja, ki ga podprejo, začasno odpovedo svojim sicer prioritetnim ciljem, ki pa jih bodo kasneje, ko bomo imeli spodoben, preobražen parlament, mnogo lažje predlagala in uveljavljala. Žrtev je na videz velika, odgovornost zanesljivo še večja. Če se danes ne bi bili sposobni zediniti na najmanjšem skupnem imenovalcu, se jutri ne bomo o ničemer.

11. Korpus neodvisnih poslancev, ki pa morajo biti seveda zares in ne le bukvalno neodvisni tudi od njihovih predlagateljev (svojo integriteto so že zdavnaj javno dokazali!), v ničemer ne zanika, ne ogroža in ne presega delovanja in vpliva političnih strank. Brez njih ne moremo, z njimi nočemo, ob njih zmagujemo! Razdrobljeni, nepovezani in neorganizirani samostojni poslanci so le težko nosilci izdelanih in kompleksnih programov. Delujejo bolj kot odločujoč refleks, preverjanje, verificiranje in tehtanje v obstoječih ali novih strankah oblikovanih in predlaganih konceptov. Senat znotraj predstavniškega doma.

12. Akcija 23 poslancev v šestdesetih letih je sicer pogorela, vendar je bila hkrati jasno znamenje državljanskega poguma in zaupanja v demokracijo tudi v svinčenih časih slovenskega parlamentarizma. Šestdeset let kasneje je naša izpostavljenost bistveno manjša, odgovornost in usodnost našega ravnanja pa ne.