Elite ljudem ne upajo povedati resnice o razmerah, prikrivajo, da je položaj resnejši, kot ga prikazujejo, da ne bi bilo še huje. Previdne so z besedami.

James Meadway je ekonomist pri londonski organizaciji New Economics Foundation. V središču njegovega raziskovanja so pravični in vzdržni ekonomski modeli. V prispevkih, ki jih objavlja v Guardianu in na svoji spletni strani, trdi, da so načini, ki jih na poti iz krize uporablja Evropska unija, v temelju napačni. Zato se kriza lahko ponovi. Nasprotuje varčevalnim ukrepom kot prevladujočemu orodju pri reševanju krize. Meadway se zavzema za reševanje evropskih gospodarstev s postkeynesianskimi modeli investiranja, razmišljati pa bi morali tudi, kaj je onkraj kapitalizma, čeprav le zato, da bi si spet pridobili tisto, kar so si ljudje v delavskih bojih v minulih 150 letih že izbojevali.

O drugačni ekonomiji, kot jo poznamo v svetu zadnja desetletja, o ekonomiji, kjer dobiček ne bo alfa in omega ustvarjanja in dela, danes, ko je svet v splošni, ne le gospodarski krizi, razmišljajo mnogi. Tudi v Fundaciji za novo ekonomijo ste se usmerili v to. Za kakšno novo ekonomijo gre?

Zelo na kratko – gre za kritične premisleke o razmerjih med okoljem in gospodarstvom, torej o tem, kako mislimo okolje in kako ga upravljamo. Drugi segment je usmerjen v drugačno razumevanje ekonomije, ki ne bi bila utemeljena le na interesih dobička, ampak bi bila pri njej v ospredju blaginja večine ljudi. Gre za pogled, ki je drugačen od neoklasičnih teorij o ekonomiji, ki zagovarja teze, da ljudi zanima le njihovo lastno dobro, cilj gospodarskega življenja pa je zgolj ustvarjanje dobičkov, ki menda koristijo vsem. Zelo pomemben segment naših razmislekov je usmerjen v demokratiziranje gospodarskih odločitev, kar pomeni, da je treba razširiti krog ljudi, ki sodelujejo pri odločanju, tudi skozi institucije demokratične družbene ureditve. Zanima nas, kakšna orodja in tehnologije so na voljo in katere je treba oblikovati, da bi lahko demokratizirali odločanje v gospodarstvu.