Jure Kotnik: "Treba je igrati globalno."

Jure Kotnik je arhitekt in teoretik mlajše generacije. Pozornost domače, pa tudi svetovne javnosti je vzbudil s knjigo o kontejnerski arhitekturi, za katero je prejel Plečnikovo medaljo za prispevek na področju arhitekturne teorije, kritike in strokovne publicistike in za katero so na Amazonu zapisali, da je »a must have«, kar je verjetno najboljša možna kritika, ki si jo avtor lahko želi. Je svetovalec za arhitekturo vrtcev pri Svetovni banki, precej pa se ukvarja tudi z razvojem inovativne arhitekturne metodologije.

Tvoje delo je v zadnjem času precej vezano na Pariz. Lahko primerjaš razmere za delo arhitektov v Parizu in Ljubljani – kakšne so razlike v plačilu, pa tudi v spoštovanju poklica?

Poklic je gotovo bolj cenjen, saj jim je jasno, da arhitektura poganja tako kulturo v širšem smislu kot gospodarstvo. Skratka, tam jo vidijo kot priložnost, kot katalizator za dejavnosti, katerim daje prostorski okvir, pri pa nas se nanjo prevečkrat gleda kot na oviro v procesu gradnje, namesto da bi pustili, da razvije svoje potenciale. Kot je ugotovil Miha Mazzini v svoji kolumni, razlog tiči v slovenskem čaščenju kulta amaterizma. Ta se je ponekod tudi z odkrito podporo države razpasel po širokem spektru ustvarjalnosti, od mode, glasbe, umetnosti, oblikovanja do arhitekture. Medtem pa je konkurenčnim družbam v svetu že davno kristalno jasno, da če hočeš rezultate, moraš pristopiti k stvarem resno ter gojiti in spodbujati kult profesionalizma, pa naj gre za takšne detajle, kot je celostna grafična podoba državne uprave, ki smo se ji na srečo uspeli ogniti, ali pa oblačila olimpijske reprezentance. Teh primerov je kar nekaj in slabo vplivajo na splošno ustvarjalno ozračje v državi, posledično tudi na gospodarstvo. Kako naj se državljani poistovetijo z državo, ki ima znanje, a državljanom raje ponuja ceneno robo, medtem ko se druge države na vso moč trudijo, da iz svojih ljudi iztisnejo najboljše, crème de la crème, in seveda ne izgubljajo priložnosti, da to pokažejo tudi navzven.

Zaradi krize je drastično upadel posel za arhitekte. Je odgovor emigracija? Vem, da je v Avstriji, Švici, pa tudi Avstraliji povpraševanje po arhitektih in da se je kar nekaj slovenskih arhitektov zaradi preživetja že odločilo za selitev.

Emigracija je zagotovo odgovor, a ne posamična, temveč sistemska, in sicer kot obvezna Erasmusova izmenjava za vse študente. Bili bi prva država, ki bi tako zavestno pristopila h krepitvi evropske mreže, hkrati pa je še vrsta pozitivnih stranskih učinkov. Dobili bi cele generacije ljudi z dobrimi povezavami z ljudmi iz stroke in izven nje po vsej Evropi, posledično bi se izboljšali pregovorna nemobilnost Slovencev, znanje tujih jezikov, hitrost dojemanja novosti in prilagajanja drugačnim razmeram, kar je ključno, če želimo razviti sodobno globalno konkurenčno družbo. Pravzaprav sploh ne vidim ustreznejše sistemske rešitve za prevetritev trenutnega stanja, preboj med uspešnejše ali vsaj izhod iz krize, ki ni samo gospodarska, ampak tudi mentalna. Zdravila za ta problem je v nekem intervjuju že lucidno predpisal dr. Zoran Milivojević, in sicer vztrajen upor proti neumnostim, zablodam in neznanju. To je zlato pravilo, ki bi ga ta država kot prvo morala zapisati v ustavo.

So Parižani na splošno bolj odprti za različne arhitekturne ideje, kot pa Ljubljančani?

Ne bi rekel, ljudje so odprti, če se jim to na pravi način omogoči. V Ljubljani videvam vse polno ljudi, ki veselo uporabljajo nove javne prostore, ležijo v novo urejenih parkih, berejo pod krošnjami, sedijo na preurejenih nabrežjih, se vozijo z mestnimi kolesi ali rolkajo med Plečnikovimi svetilkami na novem Kongresnem trgu, kjer je bilo še nedavno veliko parkirišče s kupom pločevine. Imajo pa maloštevilni nasprotniki teh sprememb zaradi nekaterih zaslomb nesorazmeren medijski odmev, kar mogoče nekoliko popači sliko dejanskega stanja. Je pa super, da če je že država brez ambicij in vizij, da se vsaj glavno mesto ni vdalo. Lepo je videti, da gre v korak s časom s preostalimi mesti na globalnem omrežju. Država ima po drugi strani nekoliko več težav s svojo samopodobo, tudi v arhitekturi. V teh dvajsetih letih ji ni uspelo niti parkirišča pred parlamentom spremeniti v kaj bolj spodobnega. Da je tam parkirišče, je sicer kar iskrena slika naroda, ki povzdiguje motorno kulturo in bi se rad z avtomobilom pripeljal praktično do spalnice. Skrb zbujajoča je predvsem ambicioznost oziroma odzivnost države, ko je treba potegniti večje strateške poteze. Večina projektov po osamosvojitvi je bila bolj ali manj le nadgradnja obstoječe infrastrukture. Večje poteze so sicer zahtevne, a če so premišljene, se na daljši rok mnogokratno povrnejo. Tako je bilo tudi s Cankarjevim domom, ki se je že večkrat amortiziral, v državi pa je pustil neizbrisen pečat pred osamosvojitvijo, med njo in po njej. Podobno bo s Stožicami, še posebej, ko bodo te zaživele skupaj z vsemi programi, s krajinsko ureditvijo ter površinami za rekreacijski šport. So pa pri takšnih projektih vedno na preizkušnji samozavest, vizija in predvsem znanje. Vse to smo že imeli, posebej arhitekt Plečnik, ko je pred skoraj sto leti spreminjal podobo Ljubljane, nezadovoljen z njeno provincialno podobo. Mesto je želel dvigniti na višjo raven, njeno preobrazbo je snoval na podlagi, ki se mu je zdela filozofsko čista in navdihujoča. Našel jo je v stari Grčiji in Ljubljana bi, poetično, postala nekakšne nove, severne Atene. Z vrsto posegov je nato ključno zaznamoval podobo prestolnice. Kljub pretežno historičnemu izrazu s pridihom monumentalnosti stare visoke civilizacije pa je bil Plečnik izjemen in predvsem napreden arhitekt. Vsake toliko časa sicer še vzklije ideja po poustvarjanju njegovih starih načrtov. On sam zagotovo ne bi izbral te poti, saj je bil v nekaterih idejah prej revolucionar kot konservativec. Na primer, ko je želel porušiti Ljubljanski grad, na mestu katerega bi zgradil parlament, tistega s kovanca za deset centov, ali pa njegova ideja o pokritju Ljubljanice, da bi tako v starem mestnem jedru pridobil mestno alejo. Praktično nepredstavljivo za današnji čas, da bi kdo upal pomisliti na kaj tako velikopoteznega, in to še v starem delu mesta, kjer praktično za vsak poseg vzklije nova civilna protiiniciativa.

Vem, da so ti všeč preproste arhitekturne rešitve, ki jasno odpravljajo probleme in hkrati dajejo prostoru dodano vrednost. Kako potem gledaš na arhitekturne ekscese, kot je muzej v Bilbau arhitekta Franka Gehryja, ali pa muzej v Gradcu arhitekta Colina Fourniera? Zaradi svoje organske oblike nista ravno uporabna, sta bolj kiparski formi kot kaj drugega …

Tovrstne zgradbe lahko po vzoru Guggenheimovega muzeja v Bilbau za seboj potegnejo revitalizacijo širšega mestnega območja. Sicer pa takšni projekti praviloma ne iščejo dialoga z okoljem, ampak ga želijo na novo opredeliti. Račun se na žalost večkrat ne izide in kakšen od teh projektov tudi obleži v prostoru kot nasedli kit. Večkrat gre za objekte, ki so zahtevni za uporabo in vzdrževanje in po ustroju niso racionalni, a vendarle, če so res inovativni, prinašajo tudi pozitivne učinke. Predvsem pri uvajanju in preverjanju novih materialov ter preizkušanju novih detajlov, saj gre po večini za zgradbe, ki imajo sorazmerno visoke proračune in si lahko to privoščijo.

Kakšna se ti zdi sodobna slovenska gradnja v primerjavi s tujo? Smo preveč konservativni in premalo eksperimentiramo?

Nekateri primeri so zelo kakovostni in pošiljajo v svet dobro podobo Slovenije. Imamo kaj pokazati, a na žalost povprečje ni ravno visoko in tu je potrebnega še veliko dela. Prostorska kultura je sorazmerno nizka, a se je ljudje tudi nimajo kje naučiti, saj država tega področja ne podpira sistematično. Po drugi strani pa so tudi tisti, ki imajo vsaj malo več ambicij, ujeti v urbanistične predpise, ki slabo prepoznavajo različnost kot kakovost ter naravno posledico demokratične družbe. Očitno je, da je sedanja urbanistična zakonodaja precej manj učinkovita kot denimo tista v Avstriji, ki je v tem pogledu liberalnejša. Naša zakonodaja vsiljuje egalitarno tipologijo glede stavbnih značilnosti in stavbnih volumnov, zato se še hitreje pojavljajo ekscesi na fasadah, saj je to domala edino polje za individualizacijo, ki še preostane ljudem. V nekaterih občinah to sicer že rešujejo s prepovedjo, a verjetno bi bila učinkovitejša in bolj donosna rešitev letna renta kot pa odškodnina okolju. S podobnimi ukrepi spodbujanja dobre in zaviranja slabe kakovosti bi lahko na mehak način marsikaj izboljšali. Sicer pa tudi velja, da smo Slovenci bolj tradicionalisti in neradi eksperimentiramo, a nas država, razen deklarativno, v nobenem pogledu k temu sistemsko ne spodbuja.

V sodelovanju z Riko hišami si zasnoval dva lesena vrtca v Ljubljani. Kaj so bile tvoje arhitekturne zapovedi, ki si jih želel pri teh projektih uresničiti?

Glavno vodilo je bilo zagotoviti otrokom in zaposlenim kakovostne bivalne razmere za igro in delo. Oba vrtca sta sicer majhna prizidka, a sta pomembna predvsem s sistemskega vidika, saj sta dokazala, da se da z enako vsoto denarja postaviti lepo oblikovan vrtec iz naravnega materiala, kot je les. Vrtec Kekec ima vzdolž celotne stranice pisano igralo, ki je hkrati fasada in senčilo za okna ter je prvi vrtec, ki mu lahko otroci sami spremenijo zunanji videz. Kot takšen je naletel na širok odziv po svetu. Gre za zelo majhen projekt, skupaj obsega dobrih 120 kvadratnih metrov, kaže pa, da se da igrati globalno tudi z lokalnim znanjem in sredstvi.

Pri nas je zelo malo lesenih objektov, čeprav imamo ogromno gozdov. Je država tista, ki bi morala prevzeti pobudo za uveljavljanje lesene gradnje?

Zagotovo je država lahko največji promotor gradnje v lesu, saj ima vzvode, s katerimi lahko spodbuja in usmerja tako ljudi kot gospodarstvo. Veliko se govori o pomembnosti lesa, dejanski premiki pa so vseeno minimalni. Potencial na tem področju je seveda ogromen, les pa je edini material, ki ima pozitivno CO2 bilanco, saj ga porablja za svojo rast. Številke pa so tudi ogromne, vsako leto nam zraste v Sloveniji okoli 7,5 milijona kubičnih metrov lesa, in če računamo, da gre v eno leseno hišo 50 kubičnih metrov lesa, nam matematično gledano na leto zraste 150 tisoč hiš. A brez sistemskih spodbud se bo to področje na žalost izboljševalo le po kapljicah s postopno boljšo osveščenostjo graditeljev.

Kaj na splošno meniš o gradnji vrtcev in šol pri nas? Je na ravni države in občin volja za izboljšave ali gredo stvari praviloma po inerciji?

Pri gradnji vrtcev je glavni naročnik lokalna skupnost in večkrat je končni rezultat odvisen od odprtosti in sposobnosti akterjev, ki so vključeni v ta proces, kar lahko pomeni nekakšno loterijo, zaradi česar so lahko otroci v različnih delih države deležni različno kakovostne arhitekture. Po moji oceni so osnovne in srednje šole pri tem na boljšem, res pa je, da je z vidika procesov, ki potekajo v vrtcu, ta bolj kompleksno okolje, čeprav se na prvi pogled morda zdi drugače.

S katerimi inovativnimi elementi je mogoče izboljšati vrtce?

Prostor za inovacije je mogoče najti na vseh ravneh vrtca, tako v objektu, okolici, notranji opremi kakor tudi vsebini, torej pedagoških procesih. Najpomembnejša je odprta zasnova, ki omogoča preprosto prilagajanje skozi čas, saj vemo, da se je vrtec spreminjal v preteklosti, da se spreminja in se bo spreminjal v prihodnje, zato je dobro to miselnost vgraditi že vnaprej. Če je vrtec odprta konfiguracija, odprta za nove situacije, se inovacije lahko zgodijo praktično same od sebe.

Vrtec Ajda na Ravnah na Koroškem je prvi vrtec z magnetno didaktično fasado na svetu. Kako ti je prišla na misel ta rešitev, kako lahko koristi otrokom?

Magnetki so preizkušen učni pripomoček in otroška igrača, tokrat so bili prvič uporabljeni kot fasadni element. Lahko so podpora učnim procesom za vzgojitelje, s sestavljanjem v različne oblike lahko spremljajo posebne dogodke v vrtcu, nakazujejo letne čase in podobno. Magnetki so lahki in pregibni, otroci jih zato z lahkoto uporabljajo, se z njimi igrajo, spoznavajo barve, spoznavajo velikosti ter razmerja med liki in tako krepijo inteligenčni in emocionalni količnik. Fasada spodbuja njihovo kreativnost, izboljšuje motorične sposobnosti otrok, koordinacijo oči in rok, hkrati pa je lahko vrtec vsak dan malo drugačen.

Svetovna banka te je povabila k sodelovanju pri pripravi nove ruske zakonodaje s področja vrtcev. Zakaj Rusi pri pisanju zakonodaje potrebujejo zunanjo pomoč? So sedanji vrtci v Rusiji tako zelo problematični?

Svetovna banka ponuja državam finančno in tehnično pomoč pri razvojnih programih, med katere spadajo tudi investicije v izobraževanje. Zanjo sem opravil več analiz obstoječih vrtcev, izdelal smernice za sodobnejše pristope ter predloge za optimizacijo in spremembo zakonodaje. Vse napredne države so po letih raziskav namreč ugotovile, da se vložki v predšolsko vzgojo finančno večkratno povrnejo, zato so prevetrile področje in mu v zadnjih letih namenjajo še posebno pozornost. Učinkovite spremembe zakonodaje bi Rusiji omogočile prehitevanje po desni. Optimizacija pravil bi namreč po oceni svetovne banke pomenila več kot 20 odstotkov manjše stroške pri gradnji vrtcev, kar na sistemski ravni celotne države pomeni ogromne prihranke. Samo pri projektu v Jakutiji je to na primer okoli 40 milijonov dolarjev. Učinki kakovostnih in kreativnih prostorov v vrtcih pa imajo še daljnosežne pozitivne učinke v gospodarstvu, zdravstvu in sociali. Otroci s pozitivno izkušnjo v vrtcih se lažje vključujejo v družbo, so uspešnejši pri delu, manj nagnjeni k kriminalu in mamilom, kar seveda govori v prid ustrezni pozornosti temu področju.