Zverova žena

Pred približno petimi leti, 7. avgusta 2008, je Študijski center za narodno spravo objavil razpis za prosto delovno mesto direktorja. Svet zavoda je nato med nekaj prijavljenimi izbral Andrejo Valič, tedaj še partnerko, danes pa ženo evroposlanca Milana Zvera. Čez mesec dni, 11. septembra 2008, deset dni pred parlamentarnimi volitvami, je vlada Janeza Janše izdala soglasje k izbiri. In 5. novembra 2008 je Andreja Valič postala direktorica. Začel ji je teči petletni mandat. Od objave razpisa pa do izbire Andreje Valič na čelo tega centra so minili trije meseci.

Andreji Valič - Zver bi moral mandat poteči 5. novembra 2013. Pričakovali bi torej, da bo svet zavoda razpis za prosto delovno mesto objavil avgusta letos, nato bi verjetno septembra vlada pod vodstvom Alenke Bratušek podala soglasje k imenovanju nove direktorice ali pa direktorja, in ta bi začel delati 5. novembra 2013. To bi bil normalen potek, vendar ni bilo tako. Študijski center za narodno spravo je razpis za prosto delovno mesto objavil že 7. februarja, 25. februarja je prispele vloge obravnaval svet zavoda in vlada je na isti dan, 25. februarja, to je dva dni, preden je začela opravljati le tekoče posle, že soglašala, da se Andreji Valič - Zver podeli nov, petletni mandat.

Zakaj že zdaj? Zakaj ne avgusta? Zakaj kar deset mesecev prehitro? »Postopek ni bil prav nič predčasno sprožen, šel je po popolnoma normalni poti,« je odgovorila predsednica sveta zavoda dr. Tamara Griesser - Pečar, Andreja Valič - Zver pa, da 23. člen statuta centra pravi, da se mora postopek za imenovanje direktorja »začeti vsaj 90 dni pred iztekom mandata«. Ampak seveda, 90 dni pred iztekom mandata bi pomenilo 5. avgusta 2013, ne pa 7. februarja. Dejansko so postopek začeli celih 270 dni pred iztekom mandata, očitno v precejšni naglici. Jasno, ženi Milana Zvera, vidnega člana SDS, so tako za nadaljnjih pet let uredili službo. A s tem niso zlorabili le državnega proračuna.

Izkoriščanje povojnih pobojev v aktualnih političnih spopadih je eno izmed najnizkotnejših in najbolj perverznih dejanj. Kriviti danes živeče za dejanja, ki so bila storjena pred 70 leti, ni samo absurdno početje, ampak je tudi sprevrženo. Največji greh krvnikov iz leta 1945 je bil ravno v tem, da so ljudi pobili po načelu kolektivne krivde. In izkoriščanje te tragedije danes, z namenom etiketiranja političnih nasprotnikov, ni nič drugega kot nadaljevanje upoštevanja tega načela. Če že, bi prav zaradi tega Študijski center za narodno spravo moral biti izjemno visoko strokovna institucija, izjemno visoko nad politiko. Ne pa, da je še celo taka institucija polje političnega kadriranja.

To je seveda že kar star očitek temu leta 2008 ustanovljenemu centru. Kot je že večkrat dejala Spomenka Hribar, ki je v slovenskem političnem prostoru med prvimi spregovorila o povojnih pobojih, ta inštitut ne spravlja, ampak ločuje. Zadnje, prozorno politično kadriranje poslančeve žene vse to zgolj potrjuje.