Resnica o Sloveniji

Knjige

Ko gledate Vibo, novega direktorja in slovenske filme, si rečete: ne, Slovenija ni Hollywood. Pa ste se kdaj vprašali: zakaj je Hollywood nastal v Los Angelesu, ne pa v Sloveniji? Ne boste verjeli, toda odgovor na to vprašanje prihaja od daleč – preplul ni le oceana, ampak tudi desetletja, skoraj stoletje.

»Nikoli nisem rekel, da mi v Los Angelesu ni všeč. Zelo mi je všeč in ostati nameravam še nekaj časa. Tu mi zelo ustreza. Ne verjamem, da je še kje pod soncem kraj, kjer bi se imel bolje, kakor se imam v Los Angelesu. Pri tem ne mislim toliko na podnebje kot na druge stvari; v Los Angelesu mi je všeč skoraj vse; včasih celo njegov svojski vonj, mešanica zasmrajenih duš in raznolikih krščanskih verskih dišav. Bog, kakšna predstava! Moj pisalni stroj corona lahko le šibko zabeleži očaranost nad prizori in prebivalci Los Angelesa. Moral bi prepotovati vse Združene države, da bi lahko videl stvari, ki jih tu doživim vsak dan.«

Tako je v knjižici Resnica o Los Angelesu, ki je nedavno – v prevodu Aleša Debeljaka – izšla tudi pri nas, zapisal Louis Adamič, ameriški pisatelj in publicist slovenskega rodu, ki je umrl v skrivnostnih okoliščinah. Adamič jo je v Ameriki objavil davnega leta 1927, ko je bil Hollywood že glavno mesto filma in ko je kinodvorane že stresal prvi zvočni film (Pevec jazza), toda ironično – Hollywooda in filma tako rekoč sploh ne omenja. Pač pa Los Angeles opisuje kot »mlado, neolikano, neobrzdano ambiciozno, še ne čisto razvito« mesto, ki skuša »ustni zadah«, »neprijeten telesni vonj« in »smrad v duši« prekriti z vodicami, dišavami in pudrom.

In ko opisuje Los Angeles, se zdi, kot da opisuje Slovenijo. Prebivalci Los Angelesa so, pravi, »v glavnem preprosteži z Vzhoda in koruznega pasu«, zgarani in izžeti, rojeni zgaranim in izžetim pionirskim staršem, prilagojeni in pokorjeni, krepostni in bojazljivi, živčno nestrpni, »bedni ubežniki pred krivičnostjo življenja, pred muko in garanjem in enoličnostjo svojih trgovin in kmetij«. Los Angeles – s svojo »bolehno, bledikavo poltjo« – sploh ni mesto, ampak »zgolj velikanska napihnjena vas; majhno mesto iz Iowe ali Kansasa, ki se je nenadoma povečalo za petstokrat«. Vsi ti stari, bolni, izčrpani krščanski kmetje in trgovci iz neštetih podeželskih mestec, preproste, sprane, zbledele, lahkoverne duše, ki se pustijo hitro »zapeljati dobrikajočim se sleparjem in šarlatanom« in ki imajo »čas in želodec, da se ukvarjajo s politiko do te mere, da berejo časopise, hodijo na predvolilne shode in nazadnje tudi na volitve,« dajejo s svojo navzočnostjo »modernizmu Los Angelesa sivkasto bolehen odtenek«.

V Los Angelesu so našli »deželo najmanjšega odpora«, deželo toplega podnebja, užitka in samopostrežnih restavracij, »prizorišče večnih počitnic«, kjer so »odložili delo in si vzeli prosto«. Adamičeva vizija Los Angelesa je vizija bolehne, bledikave, sivkaste, utrujene, lahkoverne Slovenije, ki ji je končno uspela selitev v vzporedni svet, v katerem se Slovencem vendarle uresničijo življenjske sanje (»lagodje, udobje, brezdelje«), v katerem lahko postanejo »spet mladi, živahni in vražji« in ki je obenem »moralno čist« (v kopalkah se lahko pojaviš le na plaži, poljubljanje v javnosti ni dovoljeno). Ni dvoma: »Preprosteži so najvplivnejši del skupnosti« (vidite!), svetopisemski krožek pa je »vladajoča organizacija v mestu«. Saj.

Kar ne preseneča: Los Angeles ni le mesto angelov ali pa mesto čudežev, ampak tudi mesto molitve, »najbolj krščansko med krščanskimi mesti«. Slovenec, ki se v Sloveniji čuti versko ogroženega, bi v Los Angelesu res dobil krila, saj Adamič tu najde nepregledno trumo cerkva, stolnic, templjev, misijonov in evangelijskih dvoran, pravi verski tematski park – tu so cerkve božanskega gospostva, božanskega ognja, blagoslovljenega zakramenta, novega Jeruzalema, odprtih vrat, Mesije, Kristusovih učencev, prvih prijateljev, modrega plamena, božje resnice, novega mišljenja, luči, vzdržnosti, svetopisemske numerologije ipd., v katerih pridigarji in pridigarke non-stop strežejo božjo besedo, delijo letake z naslovom »Ste odrešeni?«, obljubljajo srečo, prerod, spreobrnitev in uspeh ter napovedujejo bodisi versko ozdravitev ali pa skorajšnji konec sveta. Le prideš – in vržeš v košarico. Pravi biznis je tu religija. Tu za gospodarsko rast skrbi Bog. Gospodarska obnova je tu verska obnova. Slovenec bi se tu počutil kot Triglav v Piranu.

Adamič se ne čudi (in mi tudi ne), da so strokovnjaki vse te ljudi, ki prihajajo v »verske tovarne« in ki nasedajo zvijačam »božanskih zdravilcev«, opisovali kot »napol mrtve«, kot »milijone živih, ki so pravzaprav že mrtvi,« ali pa kot »mesečnike«. Izraz »zombi« pač leta 1927 še ni bil v veljavi.

Ko berete Resnico o Los Angelesu, se lahko le začudeno vprašate: kako to, da je Hollywood nastal v Los Angelesu, ne pa v Sloveniji? Če je res potreboval toliko vere, zakaj ni potem nastal v Sloveniji?

Knjiga:
Resnica o Los Angelesu
Kdo: Louis Adamič
Založba: Zavod Projekt Atol, zbirka RE-LAX
Cena: 12 evrov