Autechre: Exai

Če vam je blizu elektronska glasba, še posebej tista z zvedavega konca, si naredite uslugo in poslušajte novi, enajsti studijski album avantelektronskega dvojca Autechre. Če ste ga seveda po naključju spregledali kljub številnim kritiškim in fenovskim hvalospevom, ki so se usuli tako rekoč takoj, ko je založba Warp – verjetno tudi pod težo nestrpnosti fenov – ploščo »sprostila« v sprva digitalni dolpoteg.

Ampak vzemite si čas in ne obupajte pri prvem poslušanju. Glasba Seana Bootha in Roba Browna od poslušalca pač terja precej angažiranosti, potrpežljivosti in privajanja, še toliko več, če se z njunim specifičnim izrazom šele seznanjate. Tokrat so potarnali celo nekateri feni, od katerih smo slišali, da sicer cenijo to, kar počne Autechre, toda Exai je album, ki ga najbrž ne bodo pogosto poslušali, kar je verjetno letelo na njegovo hektično, vrtoglavo podobo.

No, sodeč po vse večji priljubljenosti dvojca se zdi, da njegova glasba vendarle postaja lažje razumljiva širšemu občinstvu, kar verjetno lahko pripišemo tudi številnim zvezdniškim (mainstream in alter) kreativcem, ki se trudijo oponašati Autechrovo zvočno in skladateljsko znanost. Toda dlje od medlih približkov ne pridejo, za nameček pa povsem zanemarjajo še vsebinsko plat.

Plošča Exai se sliši kot v dve uri skompresirana reminiscenca muzik, ki so zadnjega pol stoletja narekovale podobo (naprednim) elektronskim smernicam. Ozira se po aleatorični, eksperimentalni in ambientalni elektroniki, musiqe concrete, hiphopu, electru, technu, IDM-u, ravu in junglu, pa tudi po aktualnih bass izpeljankah. A to še zdaleč ne pomeni, da je Exai retro ali pa nostalgičen album; ob njem tudi najbolj sveže in v prihodnost zagledane plošče izzvenijo izpeto, celo staromodno. Dvojec nauke teh muzik iz preteklosti preobrazi tako spretno, da jih ob površnem poslušanju zlahka preslišimo. Iz njih pravzprav izlušči le gole srčike, te s kirurško natančnostjo izbrusi ter v obliki fragmentov in subtilnih detajlov študiozno, duhovito in hkrati igrivo vpne v dih jemajočo glasbeno pustolovščino.

Še bolj pohvalno – drugače od sorodne popularne glasbe s (pol)akademskim prizvokom – Exai ne kaže nobenih art(sy) ambicij, pa čeprav bi se verjetno povsem suvereno znašel tudi v galerijah in podobnih elit(istič)nih prostorih.

Konstanten gruv, v katerega dvojec namesti večino na prvi posluh sicer ritmično precej radikalnih skladb, v najlepši luči poudari Autechrov izvor, ki ga najprej najdemo v elektronsko-plesnem miljeju. Toda ponudi še veliko več kot zgolj »neposredno plesno glasbo«, kakor Booth in Brown rada skromno povzameta svoj izraz. To pa je razburljiv, razpoloženjsko bogat in preprosto čudovit posluh, ki ob vsaki ponovitvi razkriva nove genialne domislice in zasuke.

Kreativce, ki po več kot dvajsetih letih kariere še vedno navdušujejo iz albuma v album, bi lahko prešteli na prste ene roke. In Autechre je nedvomno med njimi.