Kritika / Duša

proti

Zunajzemeljska bitja, ki hočejo mir, demokracijo in strpnost, osvojijo Zemljo, se polastijo ljudi in jim ukradejo identiteto, tako da vsako telo dobi novo dušo. In ker vsi ljudje dobijo novo dušo, isto dušo, na Zemlji zavladajo večni mir, prijateljstvo, bratstvo in konsenz (konec vojn, nasilja, revščine), saj vsi ljudje mislijo in čutijo isto.

Razen Melanie (Saoirse Ronan), pri kateri ta sovražni prevzem ni uspel – dobila je sicer novo dušo, toda infiltracija zunajzemeljskega parazita, njenega novega jaza, ni povsem uspela, saj globoko v Melanie še vedno utripa njena »prava« identiteta, ki noče stran.

Melanie – po novem shizo, pač hibridno bitje z dvema identitetama (in dvema vokaloma), telenovelistična predelava neogotske Belle Swan – krene na ubežni puščavski blues, ki jo zlagoma prelevi v borko proti demokratičnemu totalitarizmu, proti terorju demokracije, ki ljudem vsiljuje konsenz, poenotenje, politično sredino in brezdušno življenje brez ekstremov, s čimer jim – tako kot komunizem – pere in žre možgane, toda Andrew Niccol, avtor Gattace in Trgovcev s časom, njen boj z demokracijo, ki je uspela (vsi mislijo isto! totalni konsenz! vsi so politična sredina!), prikazuje v počasnem, sterilnem, praznem, duhamornem, dolgočasnem ritmu, ki izgleda kot produkt parazitskega konsenza, ne pa kake disidentske duše. Težko boste našli film, ki bi s svojo naivnostjo razveljavil in pokopal tako dobro premiso. Duša, posneta po romanu Stephenie Meyers, avtorice sage o Somraku, ne izgleda kot produkt dobre premise (Invazija tretjih bitij), ampak le kot resnobna verzija Odštekanega petka.