Elementi krize kapitalizma kot sistema so zlasti močni v Evropi. Novo pa je, da na globalni ravni, v vzpenjajočih se državah, kapitalizem ni v krizi.

Michel Husson je statistik in kritični ekonomist, zaposlen na Inštitutu za ekonomske in družbene raziskave (IRES) v Parizu. V fokusu njegovega preučevanja so vprašanja zaposlovanja, primerjalna delovna storilnost in delitev prihodkov, predvsem z vidika delovanja neoliberalnega sistema kapitalizma. Husson ubira svojo pot marksističnega preučevanja družbenih pojavov, saj je prepričan, da dogmatizem stare šole marksizma ne zmore pojasniti družbenoekonomskih razmerij v vsej kompleksnosti. Posveča se iskanju razmerij med različnimi ekonomskimi pojavi in tako proučuje zgradbo današnjega kapitalizma. To počne tudi v svoji knjigi Čisti kapitalizem, ki je prevedena v slovenščino.

Očitno je, da se razvite evropske družbe niso kaj dosti naučile iz gospodarskih kriz, s katerimi so se spoprijemale. Že Marx je opozarjal na krize v kapitalizmu in krize kapitalizma. S kakšno krizo imamo opraviti od leta 2008?

Gre za ciklično krizo kapitalizma, potem za krizo dolgih valov, se pravi specifičnega položaja kapitalizma, in za krizo kapitalizma kot proizvodnega sistema. Danes se po mojem ne spoprijemamo s ciklično krizo, ampak s krizo neoliberalnega kapitalizma z elementi krize kapitalizma samega. Elementi krize kapitalizma so zlasti močni v Evropi. Novo pa je, čeprav je to težko analizirati, da na globalni ravni, v vzpenjajočih se državah, kapitalizem ni v krizi. Kot globalni sistem kaže svojo dinamičnost predvsem na Kitajskem, vendar je podoben kapitalizmu 19. stoletja – veliko izkoriščanja, skoraj sužnjelastniški odnos. Toda iz globalne perspektive ga zaznamuje močna dinamika.