V evropsko pomlad

Ulich Beck, Sociolog, Nemčija

12. 4. 2013  |  Mladina 15  |  Komentar

Več svobode s kozmopolitsko unijo

Evropska unija ni nacionalna družba in to tudi ne more postati, ker je sestavljena iz različnih demokratično ustanovljenih nacionalnih entitet. V tem pogledu unija niti ni družba. Evropska »družba« bi tako pravzaprav morala veljati za nekakšno »kozmopolitsko družbo nacionalnih entitet«. Cilj je torej poiskati takšno obliko unije, ki bo s skupnimi močmi pravno zaščitila vse posamezne in nacionalne družbe, hkrati pa obogatila in okrepila svobodo vsakega posameznika tako, da ga bo povezala z drugimi posamezniki, ki govorijo drugačen jezik in imajo drugačno politično kulturo.

Povsod po Evropi se mladi ljudje začenjajo zavedati, da za razumevanje sveta ne zadostuje zgolj kultura njihove domovine, pa naj bo še tako pomembna in bistvena za njihovo identiteto. Mladi ljudje želijo spoznati druge kulture, saj vidijo, da so kulturna, politična in gospodarska vprašanja tesno povezana z globalizacijo.

Mladi evropsko družbo doživljajo kot »dvojno suverenost«, kot vsoto nacionalnih in evropskih možnosti za razvoj. V nasprotju s splošnimi pričakovanji svoje identitete ne opisujejo kot evropske. Nihče ni samo Evropejec. Mladi Evropejci sebe vidijo najprej kot pripadnike svojega naroda in šele nato kot Evropejce. V tem pogledu se mladim zdi, da se v kozmopolitski Evropi spajajo nacionalne razlike in antagonizmi ter postajajo vse manj izraziti: več svobode s kozmopolitsko Evropo.

Zakaj se to individualno izkušnjo Evrope, ki jo živijo, tako rekoč ne omenja v sedanjih polemikah zaradi evrske in evropske krize? Glavni razlog je, da je evropska integracija zasnovana predvsem enorazsežnostno, institucionalno usmerjeno, kar ne velja le za politiko, temveč tudi za raziskave o Evropi. Stapljanje Evrope velja za vertikalen proces – od zgoraj navzdol – med evropskimi ustanovami in nacionalnimi družbami. V tej analizi vprašanje, kako posamezniki doživljajo Evropo, ne igra vloge. Evropeizacija torej po eni strani pomeni oblikovanje nadnacionalnih ustanov (javnih organov, evropske komisije, finančne unije in tako dalje), po drugi strani pa povratni učinek oblikovanja teh nadnacionalnih ustanov na nacionalne družbe – na primer prilagajanje nacionalnih standardov in ustanov evropskim smernicam. Vertikalna evropeizacija zato pomeni integracijo nacionalnih držav na ravni ustanov. V tem pogledu je hiša Evropa brez ljudi. Nihče ne živi v njej. In nihče ne opazi absurdnosti tega pogleda!

Posamezniki bi morali čutiti, da vsega tveganja na tem svetu, zlasti tistih zaradi bank in držav, ki jim grozi bankrot, niso prevalili na njihova pleča, temveč da obstaja nekaj, kar si zasluži ime evropska skupnost, ker ima v teh nemirnih časih za svoj program vnovično vzpostavitev socialne varnosti in tudi jamči zanjo.

Manj negotovosti s socialno Evropo

Evropsko družbo posameznikov hkrati oblikuje tudi tvegani kapital, ki po eni strani razkraja prevladujoča moralna okolja, oblike pripadnosti in socialne varnosti, po drugi strani pa ustvarja nova tveganja. Posamezniki bi morali čutiti, da vsega tveganja na tem svetu, zlasti tistih zaradi bank in držav, ki jim grozi bankrot, niso prevalili na njihova pleča, temveč da obstaja nekaj, kar si zasluži ime evropska skupnost, ker ima v teh nemirnih časih za svoj program vnovično vzpostavitev socialne varnosti in tudi jamči zanjo. Spodbuden koncept »evropske skupnosti« ne bi simboliziral le izkušnje svobode in skrajnega tveganja, le epikurejske Evrope, temveč tudi socialno Evropo!

Nova socialna pogodba, s katero bi posameznike prepričali o evropskem idealu, mora odgovoriti na vprašanje, kako bi bilo mogoče vnovič zasnovati realistično utopijo socialne varnosti, da se ne bi tako kot zdaj končala v eni ali drugi slepi ulici – kot zagovarjanje nostalgičnosti za nacionalno državo blaginje ali kot navdušenje nad reformami neoliberalnega samožrtvovanja? Kako bi lahko poživljajočo evropsko politiko spravili na raven transnacionalnosti, a hkrati zmagali na državnih volitvah?

Več demokracije z Evropo državljana

Temelj za novo socialno pogodbo ni, kot je bil prepričan Rousseau, volonté générale (obča volja), ki presega individualne interese in je absolutna, temveč gre za spoznanje, da se krušijo stare institucije, ki so bile domnevno večne, in da ni konfekcijskih odgovorov na ključna politična vprašanja v Evropi posameznikov – pa to ni napaka, temveč omogoča presežek svobode. Če tako razumemo evropsko družbo, je laboratorij socialnih in političnih idej, kot jih ne najdemo nikjer drugje. Tako na ravni visoke politike kot v življenju posameznika štejejo odkrivanje drugih možnosti za prihodnost in s tem duha radovednosti in eksperimentiranja, premagovanje strahov iz preteklosti in učinkovito odzivanje na tveganja v sedanjosti.

Kako lahko prebudimo socialno in okoljsko zavest Evrope ter sveta in jo preobrazimo v vseevropsko oziroma svetovno protestno gibanje, ki bi povezalo togotne Grke, brezposelne Špance in srednji sloj, ki se je znašel pred prepadom – da bi nastal politični subjekt, ki bi uresničeval socialno pogodbo?

Evropski projekt – da sovražniki postanejo prijatelji – je ogrožen. Številni Evropejci se počutijo kot Helmut Kohl, ki je za nemško kanclerko rekel: »To dekle uničuje mojo Evropo!« Ne morejo več prenesti kulturne hegemonije evroskeptikov in zahtevajo: Nehajte stokati! V tem odločilnem trenutku Helmut Schmidt, Jürgen Habermas, Herta Müller, Senta Berger, Jacques Delors, Richard von Weizsäcker, Imre Kertész in številni drugi pozivajo k preseganju Evrope prazne pietete, Evrope brez Evropejcev, in k ustanovitvi prizemljene Evrope, Evrope državljanov, Evrope od spodaj – pa ne le v besedah, temveč tudi v dejanjih, tako da bi »delali Evropo«. Tako naj bi evropsko leto prostovoljstva omogočilo vsem, ne le mladi generaciji in izobraženi eliti, temveč tudi upokojencem, zaposlenim in brezposelnim, da uresničijo del Evrope od spodaj, v drugi državi in na drugem jezikovnem področju. (glej Manifest ‘We are Europe!’ http://manifest-europa.eu/allgemein/wir-sind-europa?lang=en) To ne bi bil le podvig, usmerjen v zagotavljanje neposrednih nujnih možnosti za življenje, temveč način delovanja, katerega namen sta politično sodelovanje in strukturiranje, ki pripomore k povezovanju in koheziji v Evropi državljanov.

Evropska pomlad?

Naj strnem: Neugodje izvira iz dejstva, da imamo Evropo brez Evropejcev. Manjka Evropa državljana, ki pa se lahko razvije le od spodaj. Kako lahko prebudimo socialno in okoljsko zavest Evrope ter sveta in jo preobrazimo v vseevropsko oziroma svetovno protestno gibanje, ki bi povezalo togotne Grke, brezposelne Špance in srednji sloj, ki se je znašel pred prepadom – da bi nastal politični subjekt, ki bi uresničeval socialno pogodbo? Kdo bi lahko sprožil evropsko pomlad? Tisti, ki tvorijo novi podsloj; tisti, ki si ne morejo privoščiti zdravstvenega zavarovanja; tisti, ki so ob del pokojnine; tisti, ki so vzeli posojilo za študij. Ne gre za odvečne, ne za izobčene, niti za podsloj, temveč za posameznike iz jedra evropske družbe, ki bodo protestirali na javnih trgih po Evropi, kot to že počnejo v Atenah, Madridu, Rimu in Frankfurtu.

Kaj bi lahko bil vir moči evropskega gibanja? Evrska kriza je neoliberalno Evropo oropala legitimnosti. Posledice so neenakomerna porazdelitev moči in legitimnosti. Kapital in države imajo preveč moči in premalo legitimnosti, protestniki pa imajo premalo moči in veliko legitimnost. Takšno neravnovesje bi evropsko gibanje v razsvetljenem samozanimanju nacionalnih držav in kljub njihovi lastni ozkosrčnosti lahko izrabilo za dosego ključnih zahtev – na primer za svetovni davek na finančne transakcije –, ter za Evropo. Nastalo bi zgledno, legitimno in močno zavezništvo med protestnimi gibanji in avantgardo arhitektov nacionalnih držav Evrope, in doseglo sprejetje tega robinhoodovskega davka, zavezništvo, zmožno političnega kvantnega skoka v svet, v katerem bi državni igralci lahko delovali nadnacionalno tako znotraj kot onkraj državnih meja.

Takšen pogled bi bil lahko v pomoč ob refleksnem vzgibu, da bi zamisel zavrgli kot brezupno: največji nasprotniki globalnega finančnega sektorja niso tisti, ki protestirajo na mestnih trgih in pred finančnimi katedralami, naj bodo še tako pomembni in nepogrešljivi. Najbolj prepričljiv in vztrajen nasprotnik globalnega finančnega sektorja je – sam globalni finančni sektor.