Kritika / Trus!: First Step

+ + + + +

V prvih mesecih letošnjega leta se je na domačem glasbenem prizorišču res dogajalo, predvsem v glasbenem založništvu. Izšli so kakovostni albumi skupin, med katerimi je veliko presenetljivo dobrih prvencev – dovolj je omeniti mlade zasedbe, kot sta denimo Ewok in Litošt, ki se v domačem alternativnem miljeju uveljavljajo kot nosilci izvirnih, večinoma na elektroniki utemeljenih glasbenih izrazov.

A če se že ukvarjamo z letošnjimi izdajami, ne moremo spregledati še enega udarnega prvenca. Trio Trus! je na domači glasbeni sceni navzoč manj kot leto, v tem kratkem času pa so si ga mnogi zapomnili predvsem po udeležbi na zadnji izdaji Klubskega maratona Radia Študent, kjer je bil ena vidnejših skupin.

Jelena Rusjan na basu in vokalih, Boštjan Simon na sintetizatorjih, saksofonu in vokalih ter Marko Lasič na bobnih niso neznanci v slovenskem glasbenem prostoru, saj jih poznamo kot člane skupin Škrip Orkestra, Vanilla Riot, Komba Zlatka Kaučiča in tudi iz prej omenjenega Litošta.

Trus! je njihov skupni projekt, za katerega pa lahko samo upamo, da ne bo ostal zgolj projekt. Črpajo iz bogate zakladnice zgodovine popularne glasbe, pri čemer v svoj glasbeni izraz vnašajo prvine krautrocka, punka, novega vala, synth popa, garažnega rocka, jazza in še kakšnega glasbenega žanra, in to na svoj, izrazito izviren način.

To so pokazali tudi z izdajo albuma, ki je izšel zgolj v digitalni obliki, pospremljen pa je z zloženko, ki so jo ustvarili striparji iz hrvaškega stripovskega kolektiva Komikaze in jo lahko dobite v torbi ali majici.

Trio se s prvencem First Step predstavi kot polnokrven glasbeni kolektiv, ki je materiale očitno ustvarjal z veliko skupnega igranja oziroma jam sessionov, saj album zveni kot odlična mešanica prej omenjenih glasbenih slogov, ki jih njegovi člani, vsak posebej, prinašajo iz različnih glasbenih ozadij.

Album odpre udarna skladba Come On, v kateri se poslušalec sreča s psihedeličnimi izbruhi sintetizatorja, pospremljenimi s spreminjajočimi se ritmi in punkovsko estetiko, ki je še najbolj navzoča pri pevki in basistki Jeleni. A punkovska estetika se še bolj razbohoti v nadaljevanju – skladba Blue je dober primer mešanja žanrov – od ritmov, ki jih poznamo pri številnih krautrockerjih, udarnega basa, odličnih vokalov do izrazito eksperimentalnega zvoka sintetizatorja.

Plošček se nadaljuje s še dvema udarnima komadoma, Whale Song in Calling for Reason, v katerih prevladujejo prej omenjeni elementi, po prvi polovici pa se plošča nekoliko umiri z izvrstnimi zvočnimi pokrajinami v skladbi Askew, v kratkem izletu v pop vode v komadu Song from Jupiter, v umirjenem, nežnem razpoloženju skladbe Tenderness in s precej eksperimentalnim zaključkom – skladbo Effect of the First Step.

Izrazito izvirna in sveža izdaja, za katero srčno upamo, da bo kmalu doživela nadaljevanje.