»Pokazati sem hotel, kako ljudje, ki živijo po vseh koncih nekdanjega sovjetskega imperija, zapravljajo svoja življenja. Ne razmišljajo, zakaj živijo.«

Ruski pisatelj Ilja Stogoff (1970) si je kot glasbeni novinar ustvaril ime že v nekdanji Sovjetski zvezi. Pisal je o punku in rocku za prestižno moskovsko glasbeno revijo, nekakšen ruski Rolling Stone, ki je imela šest milijonov bralcev. V devetdesetih letih je opustil pisanje in se ukvarjal s priložnostnimi deli – bil je prodajalec koles, trgovec na črnem trgu, urednik erotične revije, varnostnik, prevajalec –, nato pa se je leta 1999 zmagoslavno vrnil z romanom o ljubezni. Njegov roman Mačoti ne jočejo je postala knjiga leta. Stogoff piše za različne ruske revije, vendar je predvsem pisatelj. Njegovi romani so prevedeni v petnajst jezikov. Je oče treh otrok in – redkost v Rusiji – katolik. V minulem tednu je na Slovenskih dnevih knjige predstavljal slovenski prevod svoje knjige mASIAfucker, ki govori o njegovem popotovanju po osrednji Aziji.

V začetku vaše knjige mASIAfucker ste zapisali, da »ima pot smisel, če je pot domov«. Vi pa ste iskali tudi pustolovščino, ko ste se odpravili v srednjo Azijo.

Neumno bi bilo iskati pustolovščino. Kdo bi tvegal glavo za kaj takšnega?! Tega si res nisem želel. Bilo je nevarno. Lahko bi me ubili. S to potjo sem preizkušal meje svoje svobode. Ali takšno pot zmorem ali je ne zmorem. To me je zanimalo. Želim biti v gibanju in tako odkrivati samega sebe. Zdaj sem tukaj, jutri bom morda že na poti v Himalajo ali pa se bom z vlakom odpravil na drugi konec Rusije. Moje poti niso pustolovščina. Pravzaprav nikoli nihče ni hlepel po pustolovščini. Tudi romantični romanopisci v 19. stoletju niso iskali pustolovščine, ampak so šli na lov za denarjem, ki so ga pred potovanjem ali pa po njem dobili od založnika.