Dežmanov odhod

Dragana Matića očitno moti raziskovanje delovanja tajne politične policije na slovenskih tleh, vprašanje je, zakaj ga moti. Ko je bil sam direktor Arhiva Slovenije je, potem ko je referandum preprečil zaporo gradiva Udbe, uvedel anonimizacijo občutljivih podatkov za raziskovalce in s tem zavrl vsako resno preučevanje delovanja tajne politične policije, zločinske organizacije naše totalitarne komunistične polpreteklosti. Gradivo je postalo s to anonimizacijo delno povsem neuporabno. Če primerjamo uničevanje v Nemčiji in Sloveniji, je po previdni presoji nemški tajni policiji Stasi uspelo uničiti okoli 5 % arhivskega gradiva, UDV oz. SDVi v Sloveniji pa okoli 80%. Resne raziskave in analize brez pregleda nad celotnim še obstoječim gradivom ni moč narediti, brez teh pa sploh ne moremo razumeti delovanja komunističnega režima. Pri publikacijah se mora seveda dosledno spoštovati zakon o varstvu osebnih podatkov. Anonimizacijo je po posvetu s strokovnjaki Jože Dežman ustavil in s tem ponovno omogočil raziskovalno delo.

Da Matića očitno moti prav raziskovanje UDV/SDV, je razvidno tudi iz napada na Študijski center za narodno spravo, ki v okviru raziskovalnega programa »Nasilje komunističnega nasilja v Sloveniji 1941-1990« preučuje tudi ta fond. Povsem normalno je torej, da so zgodovinarji centra hodili – in še bodo– v Arhiv republike Slovenije, ni pa normalno, da jih pri tem nekdo zasleduje. Počutimo se lahko postavljene v čas, o katerem smo mislili, da je za nami.