Kritika / Iron Man 3

za +

Smrtonosno orožje.

Iron Man 3 je Smrtonosno orožje s superjunaškim oklepom, ki se sam – kot magnet – prilepi na telo. Iron Man 3 je Zadnji skavt s kozmičnim teroristom, ki mu je ime Mandarin (Ben Kingsley), toda povsem lahko bi mu bilo ime tudi Osama bin Mandarin (»Hočeš prazno življenje ali smiselno smrt?«).

Iron Man 3 je Poljub za lahko noč s kraljem genetike, Aldrichem Killianom (Guy Pearce), ki ljudi spreminja v orožje za množično uničevanje, bionično roko terorja (»Cel svet bo gledal!«). Shane Black, ki je režiral tretjega Iron Mana, še prej pa napisal scenarije za Smrtonosno orožje, Zadnjega skavta in Poljub za lahko noč, je prevelik cinefil, da bi se ustavil le pri svojih referencah, zato se en passant – ne da bi se zares ustavljal – zahvali tudi drugim akcijskim filmom (npr. Robocopu, Terminatorju, Peklenski prelomnici, Ugrabitvi, Umri pokončno ipd.), toda bolj ko gledate tretjega Iron Mana, v katerem Iron Mana – genija, milijarderja, playboya in filantropa Tonyja Starka – spet igra Robert Downey, jr. (z napadi tesnobe), bolj se zdi, da skuša Black izumiti nov žanr, ki bi vse tisto, kar je bilo dobrega v akcijskih filmih osemdesetih (tedaj novem žanru, ki ga je intoniralo prav Smrtonosno orožje), transfiguriral v eksoskeleton nove digitalne filmske dobe. Tretji Iron Man ne izgleda kot nadaljevanje drugega Iron Mana, ampak kot reboot Smrtonosnega orožja, sarkastično skeptičen do korporacij, tehnologije in celo svoje tehnofilije, pa tudi do ameriških maščevalnih vojaških invazij. Če ima Amerika občutek, da stalno rešuje svet, kako to, da potem ne more spati?