Kritika / Vaje v objemu

Vaje v objemu, 2013
Metod Pevec

Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 20, 17. 5. 2013

zadržan

Kaj hoče ženska?

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 20, 17. 5. 2013

zadržan

Kaj hoče ženska?

Metod Pevec malce spominja na Camerona Crowa: svoje junake ima vedno zelo rad. Vse. Do njih je zelo materinski, saj ne pusti, da bi se jim zgodilo kaj hudega, obenem pa je do njih tudi zelo očetovski, saj ne pusti, da bi šli predaleč. V Pevčevih filmih je zato dovoljeno vse, kar je znano, varno, sprejemljivo in nekontroverzno, prepovedano pa vse, kar bi motilo okus mamic, ki imajo male otroke, tako da ne morejo gledati »groznih« stvari.

V Vajah v objemu, ki bi bile lahko romantična komedija, če bi imel Pevec več smisla za napetost in humor, se lep čas vse vrti okrog tečaja tanga, še več, en passant dobimo toliko definicij tanga (tango je komunikacija, raziskovanje, pot v neznano, zbiranje izkušenj, umetnost zadrževanja, žalostna misel, ki se pleše, iskanje skupne poti in zaupanja, vertikalno posilstvo, ples, ki je nastal v argentinskem bordelu, in ja, vaja v objemanju), da se zdi, kot da nas na koncu čaka showstopper, toda kot se izkaže, je tango le pretveza za seznanitev in sprijateljitev dveh parčkov (Pia Zemljič & Primož Pirnat ter Jana Zupančič & Uroš Fürst), ki sta tako simetrična, da sta drug drugemu odveč.

Oba parčka sta ohlajena in apatična, rahlo fosilizirana, emocionalno hendikepirana, odvisna od izraza »simpatično«, izgubljena v karierah, neporočena in brez otrok. Vsi skupaj bi lahko šli daleč, pa ne grejo. Lahko bi se jim kaj zgodilo, pa se jim ne. Nobenih »groznih« stvari. Zgoraj se čutimo, spodaj spoštujemo, kot bi rekel njihov učitelj tanga. Le v Pevčevem filmu lahko komunikologinja (Zemljič), sodnica za prekrške (Zupančič), enolog (Pirnat) in astrofizik (Fürst) govorijo tako, kot da so študirali na istem faksu. In bolj ko jih gledate, bolj izgledajo kot bratje in sestre, kot otroci istega očeta in iste matere, zato niti ne čudi, da v svojih objemih in dotikanjih ne gredo predaleč, toda ko Pevec s precej težko roko pokaže, da lahko žensko – slovensko Daisy – osrečita le poroka in otrok, se ne morete znebiti občutka, da je njegov film bolj produkt Slovencev v Argentini kot pa Argentine v Slovencih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Kultura

»Priseljenci nosimo v sebi sram, ker ne pripadamo družbi«

KOMENTAR DNEVA

»Nasilje ne sme postati politično orožje v rokah političnih strank«

Zveza veteranov vojne za Slovenijo in Zveza policijskih veteranskih društev Sever za umiritev razmer

»Država je odpovedala pri vključevanju Romov«

Varuh človekovih pravic je opozoril, da so izbruhi nasilja odsev sistemskih pomanjkljivosti