Mag. Ana Vodičar: Za družinski zakonik brez kompromisov

Ana Vodičar je bila med mandatom Janševe vlade kazensko odstavljena s položaja vodje direktorata za družino. Zaradi družinskega zakonika. Ne samo ona. Pravi, da je direktorat zaradi tega doživel popoln kadrovski cunami. Zdaj je nazaj in meni, da kompromisni predlog zakonika ni več sprejemljiv, popolna izenačitev pravic istospolnih in heteroseksualnih parov pa je edina možnost. Medtem ko smo se prerekali o teh vprašanjih, so nas glede tega prehitele številne države.

Zaradi družinskega zakonika vas je Janševa vlada odstavila s položaja direktorice direktorata za družino, vlada Bratuškove pa vas je takoj spet imenovala. Zdi se, kot da ste tipičen levi kader, a na ministrstvo ste prišli prav v času Janševe vlade.

S prejšnjim ministrom Andrejem Vizjakom sva deset mesecev delala skupaj in sodelovanje je bilo korektno. O marsičem sva sicer imela zelo različna stališča in ob neki priložnosti mi je celo dejal, Vodičarjeva, če imam vas, ne potrebujem opozicije. Odgovorila sem mu, naj to vzame kot priložnost, da ga opozorim, kje bo strokovna, politična in splošna javnost pokazala na dileme. Za tisto leto, ko me je potem razrešil, mi je sicer dal odlično oceno. Nikakor pa nisem kader leve politike, znano je, da sem na ministrstvo prišla v času ministra Drobniča, prve vodstvene priložnosti pa mi je ponudila ministrica Cotmanova. Vendar je res, da je po mojem celoten sistem uprave v krizi, višji uradniki pa smo se znašli v še občutljivejšem položaju. Imam občutek, da kadrujejo le še ljudi z izkaznicami. Znanja, recimo na ministrstvu za delo, je ogromno, tako da po mojem državna uprava potrebuje predvsem dobre upravne menedžerje, zlasti pa občutek varnosti, da lahko uradniki v popolnosti izvajajo svoja pooblastila. A če pogledate natečaje uradniškega sveta, se prijavi kandidat, morda dva, praviloma pa tisti, ki je z ministrom dogovorjen, da bo izbran. Celotna uprava je v tem smislu v zelo veliki krizi.

Če govorimo o družinski politiki, glede česa vsega sta imela z ministrom Vizjakom tako diametralno nasprotna stališča?

Najino stališče do družinskega zakonika je bilo gotovo nasprotno. Priznaval je sicer, da je družinski zakonik v marsičem dober, jaz pa sem trdila, da je dober v vseh točkah. Potem je bilo nekaj trenj v času, ko so se sprejemali varčevalni ukrepi, ker je bil z njimi najbolj prizadet srednji razred, ki ga že nekaj časa potiskamo v nižji sloj in menim, da to ni dobro. Različni so bili tudi najini pogledi na sprejemanje ukrepov za povečevanje enakih možnosti žensk v družini in družbi. Odločilna pa je bila seveda simbolika družinskega zakonika.

Odstavil vas je, ker ste verjeli v družinski zakonik. Še verjamete vanj?

Še. Čeprav moram povedati, da kar se tiče ureditve pravnega položaja istospolnih parov, tudi če pogledamo, kaj se dogaja v številnih drugih evropskih državah, družinski zakonik ni bil nič posebnega, nič izjemnega. Kompromisni predlog pa je bil sploh maksimalni kompromis, ki je bil ustavno dopustno še mogoč.

Je bilo vztrajanje pri družinskem zakoniku z današnjega vidika napaka? Če bi istospolno usmerjene izvzeli iz zakonika, kot so zahtevale civilna iniciativa, cerkev in desnica, bi imeli veljaven sodoben družinski zakonik, ki bi koristil predvsem družinam in otrokom. Zdaj pa za vse družine in otroke še naprej velja prastara družinska zakonodaja …

Prepričana sem, da ni bila napaka. Kompromis je bil izpeljan do zadnje, še ustavno dopustne meje. Dodatno popuščanje ni bilo mogoče. In tudi referendumska kampanja, tri leta intenzivnega dela, nastavljanje levega in desnega lica, vse to ni bilo zaman. Ljudje so se začeli o tem pogovarjati, nekatera stališča so se tudi spreminjala v prid istospolnih parov in istospolnih družin. Je pa seveda škoda za vsa tista poglavja zakonika, ki jih danes nimamo in bi jih družine, zlasti otroci, ko pridejo v težave, potrebovali. Moram poudariti, da smo ne glede na padec zakonika v teh letih prakso in postopke za varstvo otrok v centrih za socialno delo izboljšali, seveda kolikor nam več kot 30 let stara zakonodaja dopušča.

Seveda obstaja tudi možnost urejanja pravic heteroseksualnih in istospolnih parov v ločenih zakonih, pod pogojem, da gre za popolno izenačitev pravic.

Z družinskim zakonikom torej nismo bili bližje politični bitki za večjo veljavo, pač pa mukotrpnim korakom k izenačevanju pravic istospolnih parov s pravicami heteroseksualnih parov, ki se jim na tej poti ni mogoče izogniti?

Tako je. Šlo je za garanje, ki ga je nekdo pač moral opraviti. V drugo bo zato gotovo šlo lažje.

Kaj se je dogajalo z družinskim zakonikom v letu dni, ko je bila na oblasti vlada Janeza Janše?

Leto po sprejetju referendumske odločitve državni zbor ne sme sprejeti zakona s podobno vsebino. Glede tega mi je uspelo gospoda Vizjaka prepričati, da smo vložili precej truda v to, da bi dobili od zakonodajnopravne službe vlade in ministrstva za pravosodje zeleno luč, da bi zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih dopolnili z rešitvami iz zakonika vsaj v poglavju o varstvu otrok, saj to poglavje v referendumski kampanji ni bilo sporno. A dobili smo zelo jasne odgovore, da se v enoletnem obdobju ne smejo spreminjati niti tisti deli zakona, ki jim ni nihče nasprotoval. Tako se je pač čakalo, da se izteče enoletni rok. Ta se je nedavno iztekel in zdaj se lahko ukvarjanje z družinskopravno materijo nadaljuje.

Se je čakalo tudi po tem, ko vas je minister zamenjal, ali so se takrat že pisali popravki zakona po željah nasprotnikov zakonika?

Če bi prejšnja vlada ostala, bi verjetno začela pisati nov, drugačen zakonik, saj je bilo soglasje med desnico in levico, da nekatere nadgradnje na tem področju potrebujemo, doseženo. Gotovo so tudi že začeli delati, a je bilo to obdobje zelo kratko, pa tudi veliko dela so imeli s kadrovskim cunamijem.

Cunamijem na direktoratu za družino?

Direktorat za družino je v času prejšnje vlade doživel nekaj, kar se prej na ministrstvu ni dogajalo. V treh mesecih, ko me ni bilo, se je zgodil pravi kadrovski cunami med uradniki in celo strokovno-tehničnim osebjem. To se prej ni dogajalo, da bi novi direktor direktorata premestil ljudi, ki so delovali pri pripravi posameznega predpisa, ki novemu vodstvu ni bil všeč, ali pa mu ti ljudje niso bili všeč kar tako. To je narobe svet. Še direktor direktorata dela po ministrovih usmeritvah, kaj šele njemu podrejeni sodelavci; ti delajo zgolj po navodilih in torej za to ne smejo biti kaznovani oziroma klicani na odgovornost. To duši in povzroča v ljudeh strah. Kako dobro lahko delajo ljudje, ki so v strahu, pa vemo. Direktorat za družino je bil vzgojna šola za celotno ministrstvo, češ, poglejte, kaj se lahko zgodi, danes tukaj, jutri tam.

V treh mesecih, ko me ni bilo, se je zgodil pravi kadrovski cunami med uradniki in celo strokovno-tehničnim osebjem. Direktorat za družino je bil vzgojna šola za celotno ministrstvo, češ, poglejte, kaj se lahko zgodi …

To vas preseneča? Saj to je že skoraj folklora!

Najvišje uradniške funkcije se v zadnjih časih delijo kot vojni plen po dobljenih volitvah. Takih, kot sem sama, ki ne izhajajo iz ene ali druge politične opcije, je vedno manj. Kot rečeno, sem sama prišla na ministrstvo na podlagi povabila ministra Janeza Drobniča, uspešno sem delala pod ministrico Marjetko Cotman pa potem prevzela direktorat pod ministrom Ivanom Svetlikom … Znanja je v javni upravi ogromno, tudi v našem direktoratu. Je pa res, da ljudje v zadnjem času dobivajo sporočila, da so zgolj zajedavci in porabniki proračunskih sredstev. Če ta sporočila dobivajo neprestano, potem to nanje gotovo vpliva. Prav je, da se poiščejo vse možnosti za optimizacijo javnega sektorja, ampak ljudje se morajo zavedati, da bodo storitve javne uprave zaradi tega slabše. Drugače ne gre. Če nas bo pol manj in če bomo še ti v stalni negotovosti in pod spreminjajočimi se usmeritvami novih in novih vlad, bomo lahko opravili le sorazmerno manj kakovostnega dela.

Zdaj ste na ministrstvu verjetno že izdelali načrt dela. Katere bodo prednostne naloge na področju družinske politike in kakšno prihodnost ste predvideli za družinski zakonik?

V štirinajstih dneh bomo predstavili novi zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, gre za implementacijo evropske direktive o starševskem dopustu, ki zahteva večjo aktivacijo očetov v segmentu izrabe starševskega dopusta. Ministrica je tudi že napovedala pripravo nove resolucije o družinski politiki, ki je nimamo že več kot desetletje. Na direktoratu za družino bomo sodelovali tudi pri popravkih socialne zakonodaje. In seveda družinski zakonik oziroma družinska zakonodaja. Morda je bilo mogoče iz ministričinih izjav razbrati, da se bo tega projekta lotila nekoliko previdneje, kot smo se ga pred tremi leti. Javno je povedala, da se želi sestati s podporniki in tudi z nasprotniki družinskega zakonika. Politika si bo torej pustila nekaj več časa za razmislek, moje strokovno mnenje pa je jasno.

Da družinski zakonik ostane tak, kot je padel na referendumu?

Tako je. Oziroma bom predlagala, da se tudi glede na to, da to počnejo številne druge države, ponovno razmisli o izvirni različici zakonika, ki je vsebovala redefiniranje zakonske zveze in seveda tudi možnost posvojitve za istospolne pare.

Z družinskim zakonikom sicer prav dosti dela ni več, v bistvu gre le za vprašanje istospolnih parov?

V bistvu res, so pa še nekatera vprašanja, recimo glede definicije družine, nekaj malega glede skrbništva. Poleg tega imamo v nekaterih drugih delih predvidene manjše popravke oziroma nadgradnje. Ne smemo pozabiti, da je zakonik dokument, ki je nastal pred tremi leti.

Če sem ministrico Anjo Kopač Mrak prav razumel, bi bila pripravljena vprašanja istospolnih parov na področju družinske politike urediti tudi v ločenem zakonu, če bi se s tem strinjali nasprotujoči si strani?

To je ena izmed možnosti. Strokovno mnenje, ki ga ima z moje strani, je, da je evropsko sodišče za človekove pravice že pred leti povedalo, da je tema istospolnih partnerskih zvez del tematike družinskega življenja in da, če imamo celovit družinski zakonik, torej ne samo navaden zakon, menim, da je pravno in simbolično korektno, da se ta razmerja uredijo v družinskem zakoniku.

Govorite o evropskem sodišču, na drugi strani pa imamo domače ustavno sodišče, ki je tedaj dovolilo, da so ljudje odločali o pravicah manjšine in zavrnili družinski zakonik.

Pobuda za dopustnost referenduma, ki smo jo naslovili na ustavno sodišče, je gotovo strokovno eden najboljših dokumentov, kar smo jih pripravili na direktoratu za družino. Razočaranje je bilo zato izredno veliko, saj je bila pobuda na neki način zavrnjena na podlagi procesnega zadržka. Zelo mi je bilo žal, da ustavno sodišče ni odločalo vsebinsko, če bi, sem prepričana, da bi bil izid ugoden za družinski zakonik. Toliko večje je bilo to razočaranje, ker beremo recimo ustavno odločbo iz leta 2009 pa ustavno odločbo izpred nekaj mesecev, ki govorita o pravicah istospolno usmerjenih. V njiju se ves čas ponavljajo isti stavki, izrazi – gre za po vsebini enak dejanski položaj, stabilna povezanost dveh ljudi, vzajemna pomoč in podpora … Kdaj bomo to implementirali v zakonodaji, še vedno ni jasno. To me osebno žalosti. Bi pa poudarila, še posebej ta zadnja odločba glede neregistriranih istospolnih parov je dejansko prelomna, saj so nasprotniki urejanja tega vprašanja ves čas opozarjali, da se lahko problematika pravne ureditve položaja istospolnih parov ureja sproti, ko se spreminjajo zakoni. Neregistriranih istospolnih parov, ki so ekvivalent zunajzakonski skupnosti heteroseksualnih parov, naše pravo sploh ne pozna. Le v družinskem zakoniku smo to praznino zapolnili, in sicer tako, da smo predvideli, da vse pravice in dolžnosti, ki jih imajo zunajzakonski pari, samodejno veljajo tudi za neregistrirane partnerje v istospolnih zvezah. To pomeni, da smo tudi za neregistrirane istospolne pare pravno vsebino njihovega razmerja takoj napolnili – vse zlasti z vidika varovanja šibkejšega v paru.

Zakaj se vsaj odločbe ustavnega sodišča, ki govorijo o dedovanju, preprosto ne implementirajo v zakonodajo, na kaj se čaka?

Sreča v nesreči pri teh dveh ustavnih odločbah je, da vsebujeta tudi ureditveni izrek. V njem je ustavno sodišče samo povedalo, kako naj se dedovanje izvaja, dokler odločbi ne bosta izvršeni. Na pravosodnem ministrstvu se pripravlja nov zakon o dedovanju in najhitrejša realizacija ustavne odločbe bi bila, da se to uredi v tem zakonu. Ampak to je samo dedovanje. To pa ne pomeni, da drugih protiustavnosti glede pravic istospolno usmerjenih ni, le doslej sta bili v Sloveniji edino ti pravici izpodbijani na ustavnem sodišču.

Pri celostnem in sistematičnem načinu urejanja teh vprašanj je sicer še ena težava, čas, ki ga terja. Ko so mandati vlad kratki, tega časa ni. Vlada z drugačnim političnim predznakom se celostnemu urejanju vprašanja pravic istospolno usmerjenih ne bi posvetila in spet bi imeli zgolj velike obljube, pravic v praksi pa ne …

Ne bo držalo, z družinskim zakonikom strokovno gledano ne bo več veliko dela. Z nekaj manjšimi popravki je zrel za vladno in zakonodajno proceduro. Tudi izgovori, da je v teh časih treba sprejemati druge ukrepe, predvsem vezane na uravnoteženje javnih financ in spodbujanje gospodarske aktivnosti, ne zdržijo. Ni primernejšega časa za občutljivost za zagotavljanje človekovih pravic, kot je čas krize …

Tri leta intenzivnega dela ter nastavljanje levega in desnega lica ni bilo zaman. Ljudje so se začeli o tem pogovarjati, nekatera stališča so se tudi spreminjala v prid istospolnih parov in družin.

Pa vendar se pri velikih projektih, kot je bil družinski zakonik, lahko zgodi, da naslednja vlada vse skupaj vrže v koš in začne znova.

To je težava našega sistema in velja za vse velike projekte. Trdim, da smo tu za to, da se brez izgovorov, kaj bo, če bo, ukvarjamo s projekti. Družinski zakonik smo delali tri leta, lahko kdo reče, da je bil to poskus, ki ni dal rezultatov, ampak sama mislim, da je bilo to zelo načrtno, iskreno in odločno dejanje, ki bo pripeljalo do sistemske ureditve tega področja.

Če sem prav razumel glas civilnih združenj, ki se zavzemajo za pravice istospolno usmerjenih, se jim ne zdi toliko pomembno, kako se to uredi, posebej, skupaj, v krovnem zakonu ali v področnih zakonih, le da se uredi. Pač radi bi pravice, kakršne imajo heteroseksualni pari, četudi jih dobijo v ločeni zakonodaji.

To je politična odločitev ministrice in vlade, kako se bodo tega lotili. Seveda obstaja tudi možnost urejanja pravic heteroseksualnih in istospolnih parov v ločenih zakonih, pod pogojem, da gre za popolno izenačitev pravic. Vse drugo je stvar simbolike, v smislu urejanja v ločenih zakonih, z različnimi poimenovanji. Sicer ureditev v ločeni zakonodaji pravno ne bi smela biti sporna, dokler gre za dosledno izenačitev pravic. Je pa seveda vprašanje, kakšno sporočilo želi dati naša država.

Ministrica pravi, da bo ta vprašanja reševala konsenzualno.

Ministrica je oseba, ki je vedno želela v svoje rešitve vključiti strokovno in laično javnost. Ta teden je recimo mednarodni teden družine in ministrica se je odločila, da ga bo izkoristila za posvet z aktivnimi očeti glede zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki sem ga prej omenila. Namen novega zakona bo na zakonodajni ravni spodbuditi očete, da bi se bolj vključevali v izrabo starševskega dopusta. Porodniški dopust tri mesece po rojstvu je še naprej predviden za mamo. Tistih 260 dni, ki sledijo porodniškemu dopustu, pa že zdaj deloma izkoristijo očetje, želeli pa bi si, da bi bilo tega več. Raziskave kažejo, da se aktivacija očetov povečuje in da se tam, kjer so očetje bistveno bolj dejavni pri vseh elementih, kar zadeva otroke, družina prej odloči za drugega otroka. V mislih imam aktivnosti kot to, kdo kuha za otroka, kdo ga pelje k zdravniku, kdo ga pelje v vrtec, kdo se z njim igra. Čeprav smo v Sloveniji po zaposlenosti žensk v vrhu v EU, pa ostaja velika težava neenakomerna razdelitev dela doma.

Bodo v zakonu spodbude ali zahteva, da oče izrabi del starševskega dopusta?

Načrtujemo, da bo v zakonu pisalo, da bo moral del tega dopusta izkoristiti oče. Če ga bo izkoristil več, bomo po zgledu nekaterih skandinavskih držav taki družini dodali še nekaj dodatnih dni starševskega dopusta. Bo pa šel zakon še v javno razpravo in bomo videli …