Kritika / Prekrokana noč 3

proti

Kazen za deregulacijo.

Pazite: idiotski Alan (Zach Galifianakis), eden izmed štirih prijateljev, ki so se v prejšnjih dveh Prekrokanih nočeh orgiastično sproščali v Las Vegasu in Bangkoku, se pelje po avtocesti – na prikolici ima naloženo žirafo, pravo, živo, zoološko-afriško žirafo, ki stoji in se razgleduje, dokler Alan s polno hitrostjo ne pripelje do ostrega, betonskega mostu, ki je prenizek. Bum! In žirafi odbije glavo. To bo sprožilo salve smeha.

To bo publiko spomnilo na obešenjaško nezaslišanost in lunatično bizarnost prve Prekrokane noči. In mnogi bodo rekli: to je najboljša fora v filmu! Zakaj sem jo potem razkril in izdal? Ker je v resnici sploh nisem razkril, kaj šele izdal: pokaže jo namreč že kar napovednik! Tudi ostale »največje hite« Prekrokane noči 3 – Alanov govor na očetovem pogrebu, Chowov desant na Las Vegas (I Believe I Can Fly), obračun Melisse McCarthy z materjo – so že v napovedniku. In ne le da je vse najboljše že kar v napovedniku, ampak v Prekrokani noči 3 sploh ni prekrokane noči. Zamenja jo srečanje z mogočnim gangsterjem (John Goodman), ki ugrabi Douga (Justin Bartha), njegovim trem prijateljem – Alanu, Philu (Bradley Cooper) in Stuju (Ed Helms) – pa ponudi kupčijo: v zameno za Douga hoče zlati zaklad, ki mu ga je ukradel sociopatski Chow (Ken Jeong)! Ali zeitgeistovsko rečeno: fantje, ki hlepijo po totalni deregulaciji, morajo odplačati dolg.

V prvi Prekrokani noči so šli v Las Vegas, kjer je vse dovoljeno – nobenih pravil, nobenih regulacij, nobenih omejitev, le prosti trg. Tam lahko počneš, kar hočeš. Sledila je brutalna kazen. Kaos. Ponižanje. V drugi Prekrokani noči so odšli na Tajsko, v Bangkok, kjer je prav tako vse dovoljeno – nobenih pravil, nobenih regulacij, nobenih omejitev, le prosti trg. Tam lahko počneš, kar hočeš. Sledila je brutalna kazen. Kaos. Ponižanje. In nič drugače ni v tretji Prekrokani noči, v kateri fantje krokajo v deregulirani Tijuani in dereguliranem Las Vegasu, kar pomeni, da iz keynesijanskega sveta, ki jih utesnjuje, spet skočijo v friedmanski, neoliberalni raj »poslovne« svobode, toda sporočilo te – bolj morbidne kot smešne – serije je nezgrešljivo: deregulacija prinaša le katastrofo, kaos, demenco, ponižanje, zatemnitve – in jebene dolgove. In ja, prinaša tudi finančne balone, ki so visoki kot žirafa in ki na koncu vedno ostanejo brez glave. Bi popkorn?