Kritika / Georges Hyvernaud: Živinski vagon

+ + + +

Na stranskem tiru

Konec vojne, spomeniki zraven javnega scališča, parade in trkanje po heroičnih prsih tistih, ki so se kdaj dobili s kom, ki je bil blizu odporu, kupčkanje znotraj Erektilnega komiteja, etabliranega za vzdig spominskega znamenja, vprašanja povprek, kdo, katera od frakcij jih je dala več in ji zato pripada predsedovanje, takšne stvari. Ves ta pomp pa spomini na reakcije tistih, ki so se podobno vedli že ob prvi vojni, sami pravi možje, kamorkoli se ozreš, sami pravi možje, ki novice o smrti sprejemajo z ravno pravšnjo mešanico žalosti in ponosa, v drži kot s starih heroičnih portretov, s stavki, v katerih ne manjka Cicera ali že česa iz zakladnice Starih.

Zraven, da deluje vse še bolj absurdno, avtor, francoski mobiliziranec in kasneje deportiranec nekam daleč stran, v sneg, nisem bral predhodnega romana Kost in koža, v živinskem vagonu, v katerem so lahko polegli le na boku, drug ob drugem, potem mehanično marširali brez pravice do scanja, zato takšna naklonjenost javnemu urinariju, gladovali, da bi se nato, ob t. i. svobodi, lahko svobodno prenažirali s krompirjevim pirejem, do bruhanja.

Zdaj vrnjen, zdaj kot da doma; vendar obogaten za lekcijo, ki izključuje vsako kolektivnost, njemu, ki je očitno zdaj imun proti patetiki in domoljubju, je vse skupaj bedno in porazno, pritlehni pogovori o cenah, bes in objestnost zmagovalcev, ki so kvečjemu nasuvali v rit kakšnega kolaboranta iz čistega užitka ali pa plemenito kolektivno ignorirajo zapitega profesorja, ki se je dezorientiral. Pripovedovalec je izven, potopljen v brezimno maso, ki nima nič plemenitega ali romanesknega, en sam nagon in peristaltika, kvečjemu refluks in mehaničnost. Potopljen, vendar ne utopljen, zato zasikano in zakisano piše o svetu, ki se je zanj spremenil, čredni nagon in malček seksualnosti ženeta druge veselo naprej, kot da se ni nič zgodilo.

Roman o tem, kako ni več mogoče pisati po vojnem ujetništvu in po podobah razrušenega sveta, razrušenega moralno. Zato svojemu samozadovoljnemu znancu na vprašanje, kaj piše, pove, da bo naslov Živinski vagon; cel romanček je torej o nesmiselnosti in nezmožnosti pisanja, in ni čudnega, da se konča z mislijo, da se bo zdaj pa res lotil pisanja. Nič čudnega, da je vmes citiran Cioran in še nekaj njih, ki so jim šle množice na genitalijo, literatura pa tudi, in so se potem ukvarjali z našpičenim puščičarstvom, z aforistiko, in tudi Hyvernaud se uvršča v tisto deziluzijsko strujo, ki je svoj stavek, svoje bodalo dodobra sklepala in nabrusila.