Andrej Inkret: Izgubljeni čas

+ + + + +

Delo, ki prinaša evidence in refleksije o povojni kulturni zgodovini.

Slabost knjige je njena nesistematičnost: izbrano vsebino sestavljajo že nekoč objavljeni eseji, kolumne in intervjuji, ki so zbrani bolj žanrsko, kot pa da bi skupaj združeni sestavili novo pripoved. Tudi vsi deli knjige niso preživeli časa, kar še posebej velja za drugi del z avtorjevimi pisanji o obdobju nastajanja slovenske države in njenem prvem desetletju.

Knjižna izdaja je v prvi vrsti hommage literarnemu in gledališkemu kritiku, dramaturgu ter profesorju na AGRFT. Toda v posameznih delih je izjemno pronicljivo delo. Članki o Dušanu Pirjevcu, Rudiju Šeligu, Josipu Vidmarju in Edvardu Kocbeku niso le prikazi osebnosti, temveč tudi njihovega mesta v zgodovini slovenske kulture. V tem je Inkret izreden poznavalec, ki poleg lastnosti pozornega opazovalca in sopotnika premore tudi sposobnost pretanjene refleksije.

Najmočnejši del je uvodni esej, ki bi s svojo težo lahko zasedel kar celo knjigo. Dušan Pirjevec - Ahac je pač persona, katere zastavek je gledališki. Partizanski komisar, ki je po vojni zaprt zaradi pripovedovanja vicev na račun Tita in vladajoče nomenklature, mož, ki ima oblast in položaj v rokah, saj je takoj po vojni vodil Agitprop in urejal Slovenskega poročevalca, naenkrat sklene, da se bo vpisal na fakulteto. Bivši partijski veljak postane študent, ki preživi leta v študiju in ki se še pri doktoratu posveča faktografiji, prek branja filozofije doživi popolni miselni preobrat in postane najprodornejši univerzitetni profesor, na katerega predavanja so drle trume študentov, ne da bi bili sploh vpisani na komparativistiko. A Inkret ne prinaša le bogatih biografskih podatkov, ampak mu uspe skozi postopek »prespraševanja« predstaviti tudi silnice v genezi te unikatne in težko dojemljive ter kontroverzne osebnosti. Knjige so kdaj prvovrstne tudi zaradi enega samega poglavja.