Velika prevara

Novica je bila šokantna – in potovala je hitro, tako rekoč viralno: Mednarodni denarni sklad so prevzeli komunisti! Ali bolje rečeno: najneoliberalnejšo finančno institucijo na svetu, steber protikomunističnega odpora, so prevzeli komunisti! Mednarodni denarni sklad je namreč priznal, da se je zmotil – da je precenil ekonomske učinke politike strogega varčevanja, ki jo je predpisal Grčiji. Kar pomeni, da je priznal, da je podcenil škodljivost politike zategovanja pasu, klestenja, rezanja in sekanja. Ni računal, da bo posledica strogega varčevanja le še večji kaos, ki bo negativno vplival tudi na preostalo Evropsko unijo. In kaos – ekonomski padec – je bil precej hujši, kot so lahko predvidevali. Drastično, brutalno, počezno varčevanje je ekonomijo sunilo v spiralo smrti.

Mednarodni denarni sklad se je zmotil. Tudi Evropska komisija, voljna izvrševalka politike strogega varčevanja (tako v nebesih kot na zemlji), se je zmotila. In oba sta se tako zelo zmotila, da je leto 2011, kot pravi Christine Lagarde, direktorica Sklada, »izgubljeno leto«. Tudi leto 2012 je bilo izgubljeno. In tudi leto 2013 bo izgubljeno. Neoliberalna ideologija je krizo, ki jo je ustvarila, še dodatno poglobila. Evropsko unijo je najprej butnila v krizo – in potem jo je butnila še v eno krizo. Napačna evropska politika je utopila Grčijo. In zdaj utaplja tudi druge države, s Slovenijo vred.

In da ne bo kakega nesporazuma: neoliberalna ideologija ni le ideologija Mednarodnega denarnega sklada, ampak tudi Evropske komisije. In ne le Evropske komisije, ampak tudi finančnega sektorja, finančnih trgov. Kar seveda pomeni, da je spodletela še ena neoliberalna napoved, saj se je izkazalo, da je strogo varčevanje v času krize pogubno. To ni bila prva neoliberalna napoved, ki je spodletela. Je kaka sploh uspela? Kar pomeni, da so neoliberalne napovedi del problema, ne pa del rešitve. In kar je najbolj noro: ideologija finančnega sektorja je del problema, toda Evropska komisija Slovenijo in druge evrske države fanatično podreja finančnemu sektorju, navodilom finančne panoge – politiki strogega varčevanja, ki se ji zdi še vedno nekaj svetega, brez alternative. Sklad priznava, da je politika strogega varčevanja napačna, celo pogubna, toda Slovenijo silijo prav v to. Ali bolje rečeno: Slovenijo hočejo stabilizirati v revščino, recesijo, kaos. Da bo konkurenčnejša. Da bo konkurenčna najrevnejšim deželam tretjega sveta.

Bruselj pač mirno pušča, da morski psi osamljajo članice EU ter jih stiskajo in uničujejo. Mirno potemtakem pušča, da članice EU živijo pod pritiskom in terorjem ideologije, ki je pogubna – in ki ji nobena napoved ne uspe. Sloveniji pravijo: prilagoditi se boste morali novi ekonomski realnosti! Ni res: silijo nas v prilagoditev ideologiji.

Toda Mednarodni denarni sklad zdaj pravi: strogo varčevanje škodi zdravju ekonomije. Očitno so ga res prevzeli komunisti: le kdo razen komunista bi namreč trdil, da je strogo varčevanje slabo za ekonomijo in rast? Ne pozabite: take izjave so zadnjih nekaj let veljale za komunizem v najčistejši obliki. Se je Mednarodni denarni sklad prelevil v komunista? Se obnaša kot komunist? Ne, ravno nasprotno – kot komunist se obnaša Evropska komisija.

Kriza je bila zločin, toda reševanje krize z avtokratsko politiko strogega varčevanja je bilo še hujši zločin.

Tako kot Evropska komisija so se v osemdesetih letih obnašali komunisti – v Sloveniji. Jugoslavijo je tedaj zadela huda finančna in gospodarska kriza: zunanji dolg, ki je do sredine osemdesetih let znašal že 20 milijard dolarjev, hud trgovinski primanjkljaj, strašna inflacija, ki je bila leta 1980 že 20-odstotna, kmalu zatem že 45-odstotna, sredi osemdesetih let pa že 800-odstotna, rekordna brezposelnost, stagnacija. In kako so komunisti tedaj reševali krizo? S strogim varčevanjem, drastičnim zategovanjem pasu: uvedli so količinske omejitve pri nakupih (pri enem nakupu si lahko kupil le liter olja ipd.), plačevanje depozita za prehod državne meje, bone za nakup bencina, omejevanje vožnje z avtomobili po načelu sodih in lihih registrskih številk, redukcije elektrike in tako dalje. Celo TV-program so nekaj časa predvajali le do 22.00. To je bilo klestenje, rezanje, sekanje – in ja, odpovedovanje.

In v čem je bil paradoks iskanja izhoda iz tedanje krize? V temle: namesto da bi na ekonomska vprašanja iskali ekonomske odgovore, so iskali in ponujali ideološke odgovore. Namesto ekonomskih odgovorov so iskali »idejno-politično soglasje«. Logika je bila preprosta: če bomo okrepili ideologijo, bomo premagali ekonomsko krizo! Kaj je bila ideologija? Rekli boste: socializem, samoupravljanje in podobno. Ne, trik je v tem, da je največja ideologija – prava ideologija, ultimativna ideologija, ideologija strogega varčevanja – prišla od zunaj. Od kod? Iz Kremlja? Ne, pač pa iz Washingtona – iz Mednarodnega denarnega sklada. In Sklad je bil prav tedaj, v času vladavine Ronalda Reagana (in Margaret Thatcher), v fazi pospešene neoliberalizacije. Hočete rast? Potem zategujte pas! Zategovanje pasu ne daje rezultatov? Potem zategujte še bolj! In Jugoslavija je zategovala pas – dokler ni razpadla.

Strogo varčevanje je bila ideologija, v Jugoslavijo pa je prišla kot direktiva. In partija jo je potem ljudstvu posredovala kot svojo direktivo. Toda partija ni rekla, da je to ideologija. Kje neki. Ne, ideologijo – strogo varčevanje – je predstavljala kot patriotsko odpovedovanje, kot žrtvovanje za domovino, kot pravi socializem. Jugoslavija ni imela sreče z zgodovinskim trenutkom – naletela je prav na najbolj divjo in najbolj fanatično dobo neoliberalizma. Zdravili je niso z ekonomijo, ampak z ideologijo. S Friedmanom, ne pa s Keynesom. In natanko tako zdaj zdravijo EU – in Slovenijo. Z ideologijo.

Strogo varčevanje je napaka

Je Evropska komisija preslišala, kaj pravi Mednarodni denarni sklad? Je preslišala, da je politika strogega varčevanja le zmota? Je preslišala, da ima politika strogega varčevanja le vrednost ideološke floskule, kot je bila recimo parola »bratstvo in enotnost«? Malo verjetno, kajti to ni v resnici nič novega. Mednarodni denarni sklad je države že sredi aprila pozval, naj se malo skulirajo – naj strogo varčevanje malce upočasnijo, umirijo, zmehčajo. Ustavite konje!

Sklad je v svojem polletnem poročilu (World Economic Outlook) opozoril, da bo prestrogo zategovanje pasu upočasnilo gospodarsko rast, da so rezanje, sekanje in klestenje, ki potekajo kar povprek in počez, »napačna pot«, napačna politika, ali bolje rečeno – s to politiko proračunskega primanjkljaja ne boste zmanjšali. Varčujte – ja, toda usmerjeno, smiselno, ne pa nesmiselno, kar počez in povprek. Ne varčujte zaradi varčevanja, ampak pametno – tako, da bodo imele te »usmerjene redukcije« učinke šele čez čas, ko se bo ekonomija že pobirala in ko se bo rast že vračala. V nasprotnem primeru boste rast le še dodatno zmanjšali, krizo pa še poglobili. Kot je poudaril Sklad: »Fiskalno prilagajanje mora potekati postopno, z ukrepi, ki na kratki rok ne škodijo povpraševanju.«

Sporočilo je bilo torej jasno: če hočete, da vaše gospodarstvo okreva, potem ne pretiravajte z varčevanjem. Kar pomeni: če se hočete rešiti iz krize, potem ne podrejajte vsega strogemu varčevanju. Kar pomeni: zdaj ni čas za strogo varčevanje. Kar pomeni: kriza ni čas za strogo varčevanje. Kar pomeni: če boste pretirano, pretrdo, prestrogo varčevali (počez in povprek), potem boste zmanjšali rast – če boste zmanjšali rast, potem boste povečali primanjkljaj – če boste povečali primanjkljaj, potem boste svoje dolgove odplačevali vse težje in vse dražje. BDP se bo zmanjšal, racio med BDP-jem in dolgom pa se bo spremenil – v korist dolga. In natanko to se že ves čas zategovanja dogaja nam.

A ne le nam. To se dogaja po vsej EU. Rasti ni. Stagnira. Ali pa je kilava. Anemična. Depresivna. Nam govorijo: glejte, vaša rast je mrtva! Toda lepo prosim: tudi EU se ne more hvaliti z rastjo. Je to, kar doživlja EU, rast? Lahko EU svoji rasti reče rast? Ne. Ampak opotekanje. Cepetanje. Vegetiranje. In kljub temu je EU ostala pod škornjem politike strogega varčevanja – tega ostrega, drastičnega zategovanja, ki ga je celo Mednarodni denarni sklad, še nedavno fanatični predpisovalec politike strogega varčevanja (in fiskalnega prilagajanja zadolženih držav), odsvetoval.

Toda evropska politika – Evropska komisija, vlade, tudi naše (vse po vrsti) – je mirno še naprej gnala svojo: zategovanje. Pa četudi je bilo očitno, da je politika zategovanja slaba za vse – za celotno EU. Ostro zategovanje, ki so ga naložili »spornim« in »bolnim« državam, je imelo povsem vidne učinke tudi na države, ki so zategovale malce manj. Zategovanje je bilo viralno – potovalo je kot virus. Okužilo je celotno EU. Posledice zategovanja v eni državi so čez čas čutile tudi manj zategnjene države (»velike ekonomije«).

Rasti ni bilo. Kriza se je le poglabljala in brutalizirala. Brezposelnost se je le večala in večala. In rušila rekorde. Mlajše generacije so bile vse bolj odrezane od ekonomije. Vse je žrla recesija. Vsem je bilo le še slabše. In kaj so rekli neoliberalci, »neodvisni finančni strokovnjaki« in Evropska komisija, ki so izvajali svojo navijaško zategovalsko koreografijo? Tole: treba je še malce počakati, da se na trge vrne zaupanje! In to so potem ponavljali. Zaupanje pa se ni vrnilo. Iskreno rečeno: bilo bi čudno, da ne rečem čudežno, če bi se vrnilo, kajti neoliberalci, »neodvisni finančni strokovnjaki« in Evropska komisija so s svojo politiko drastičnega zategovanja to zaupanje ubijali. Iz dneva v dan. Iz leta v leto.

Problem je bil na dlani, politika pa je zagovedno vztrajala pri svoji rešitvi, ki problema ni reševala, ampak ga je le poglabljala. In če rečem, da je bil problem na dlani, pomeni, da je bil res na dlani. Samo pomislite: če strogo varčujem, če strogo varčuje moj levi sosed, če strogo varčuje moj desni sosed in če strogo varčujejo tudi vsi sosedje mojih sosedov, kako zaboga naj potem kdo izmed nas sploh kaj zasluži? Kako naj ima kdo izmed nas kupno moč? Kako naj ima kdo izmed nas rast? Kako naj ima kdo izmed nas sploh delo? Kako naj ima kdo izmed nas sploh službo? Če se vsi le dušimo, kako naj kdo izmed nas diha? Če sosed ne troši, tudi sam ne bom več zaslužil. In če sosed izgubi službo, jo bom kmalu tudi jaz.

Nič, vsi skupaj so negativni in očitno pogubni vpliv fiskalne konsolidacije – v času krize! – na gospodarsko rast hudo podcenili. Tudi sam Mednarodni denarni sklad je pred leti ta pogubni vpliv hudo podcenil – jasno, v azijskih in latinskoameriških državah (v »deželah v razvoju«, »deželah tretjega sveta«), ki jim je v času hude krize predpisoval ostro in neselektivno fiskalno konsolidacijo, alias zategovanje pasu, alias klestenje javnega trošenja, ki je rast v teh državah le še dodatno ustavilo. In mortificiralo. Ja, zombificiralo.

Klestenje pač ni dalo rezultatov. Bolj ko je ta ali ona država varčevala, slabša je bila njena ekonomija. In nasprotno: države, ki so več trošile, so imele boljšo ekonomijo.

Smrtno nevarna ideologija

Zato se je zgodilo troje. Prvič, Mednarodni denarni sklad je zaradi svojega neoliberalnega nasilja v nekdanjih deželah tretjega sveta izgubil vso verodostojnost in (skoraj) ves vpliv. Drugič, te dežele – z Rusijo vred – so se mu začele sistematično izogibati, rekoč, da si pri Skladu denarja ne bodo nikoli več izposojale. In tretjič, Mednarodnemu denarnemu skladu – bazično ameriški finančni instituciji, produktu neoliberalnega »washingtonskega konsenza« (privatizacija, deregulacija trga, fiskalna konsolidacija, vitka država ipd.) – tako ni preostalo drugega, kot da je vso svojo energijo preusmeril v najrevnejše, najbolj nemočne, najbolj obupane dežele tretjega sveta – in kakopak v dežele EU, začenši z Grčijo. Dokler ni seveda ugotovil, da politika zategovanja in klestenja, ki jo je v časih hude krize in visoke zadolženosti predpisoval deželam tretjega sveta, v deželah EU ne deluje – tako kot ni delovala v deželah tretjega sveta.

Neoliberalci, »neodvisni finančni strokovnjaki« in Evropska komisija, ki so EU – in Sloveniji – vsiljevali politiko drastičnega varčevanja (in fiskalno-konsolidacijo-za-vsako-ceno-v-času-krize), so stalno ponavljali, da smo si s tem ali onim ukrepom le kupili nekaj časa, toda v resnici so čas kupovali zgolj sami sebi, ko so čakali na čudež – na prihod nevidne roke trga, ki bo rešila vse probleme. Ni jih. Nikoli jih ni. Nikoli jih ne bo.

Kupovali so si čas, orkestrirano in versko blazno grmeli, ropotali in sikali (grešili ste! pokesajte se! odpovejte se Hudiču!), kajti povsem jasno je bilo, da bo svet slej ko prej spregledal njihov blef – da bodo Evropejci slej ko prej pogruntali, da vsi ti slavilci drastičnega zategovanja, fiskalne konsolidacije in fiskalnega pravila nimajo v rokah ničesar. Evropska komisija, evropske vlade, neoliberalci in »neodvisni finančni strokovnjaki« so imeli v rokah le kompromitirano ideologijo. Vsi drugi so imeli v rokah krizo. In brezposelnost. Ali pa vsaj tveganje brezposelnosti.

In ko so tudi sami neoliberalci, »neodvisni finančni strokovnjaki« in Evropska komisija ugotovili, da zategovanje ne deluje, so iz rokava potegnili še svojega najbolj znucanega, najbolj neandertalskega in obenem najbolj predvidljivega asa: če zategovanje ne deluje, potem je treba še bolj zategovati! In res, Evropska komisija je potem zapovedala nov val brutalnega zategovanja. Še bolj zategujte, pa se bo zaupanje vrnilo! Šur.

Absurd je še večji in hujši, če pomislimo, da spreobrnitev Mednarodnega denarnega sklada ni nič novega, hočem reči – ni stvar zadnjih dveh mesecev. Sklad je namreč že oktobra lani – prav tako v svojem polletnem poročilu – svaril pred prestrogim in prehitrim varčevanjem. Olivier Blanchard, glavni ekonomist Sklada, je tedaj priznal, da so strogo varčevanje precenili, da so bili v svojih napovedih preveč optimistični in da ima strogo varčevanje na ekonomijo precej slabše učinke, kot so sprva mislili.

Klestenje pač ni dalo rezultatov. Bolj ko je ta ali ona država varčevala, slabša je bila njena ekonomija. In nasprotno: države, ki so več trošile, so imele boljšo ekonomijo. Celo boljšo, kot so pričakovali. Varčevanje je rast zmanjšalo. Trošenje jo je povečalo. Ko se rast zmanjšuje, je varčevanje kontraproduktivno – še posebej, če v paketu s strogim varčevanjem pridejo tudi višji davki. Kar se dogaja pri nas. In kar je Evropska komisija z veseljem blagoslovila.

Ko krizo in anemično rast zdraviš s kombinacijo strogega varčevanja in višjih davkov (ja, Sklad je to fatalno kombinacijo nekoč uporabljal v deželah tretjega sveta, najrevnejših deželah sveta), se primanjkljaj le še veča – in kmalu je večji, kot je bil pred varčevanjem. Za zdravljenje krize in anemične rasti je bolj priporočljivo javno trošenje, spodbujanje gospodarstva, stimulus, je poročal Blanchard. Grčija je zaradi strogega varčevanja potonila – Nemčija je zaradi državnega stimuliranja zacvetela. Politika zategovanja je torej v času krize škodljiva. Sklad in Evropska komisija sta podcenila negativne učinke strogega varčevanja (in višjih davkov), kar pomeni, da je evropska politika zategovanja temeljila na povsem napačni predpostavki.

EU – in z njo Slovenija – je bila žrtev napada. Žrtev atentata napačne politike. Nevarne ideje. Nevarne politike. Nevarne ideologije. Ideologije, ki je virus. Ideologije, ki je ponavljala: ni alternative! Ideologije, ki je mantrala: nimamo druge izbire!

Kar je bila laž. Strogo varčevanje so že davno spremenili v verski koncept. V novi šarlatanski evangelij. V novo ideološko frazo, mantro, floskulo, parolo. Ki z ekonomijo in realnostjo ni imela več nobene zveze. Evropska komisija je mahala s konceptom, ideologijo – na drugi strani pa so bili realni, živi ljudje. Govorili so jim: veste, država je kot gospodinjstvo – ko gospodinjstvu zmanjka denarja, mora varčevati! In ko nima več možnosti za pridobivanje posojil, mora varčevati še bolj! Kretenizem! Država ni gospodinjstvo. Nikoli ni bila gospodinjstvo. Nikoli ne bo gospodinjstvo.

Obdukcija velike prevare

Kako se je to zgodilo? Kako to, da so depresivno ekonomijo v času krize zdravili s politiko strogega varčevanja? Kako to, da so jo zdravili z ideologijo, ki je samo krizo povzročila? Je bila to napaka? Zmota? Ne, to je bilo nekaj hujšega, pravi nobelovec Paul Krugman, profesor na univerzi Princeton in kolumnist New York Timesa, ki je nedavno, v New York Review of Books (How The Case For Austerity Has Crumbled), zelo lepo popisal, kako je prišlo do te velike prevare.

Leta 2010 sta Kenneth Rogoff in Carmen Reinhart, ekonomista z univerze Harvard, objavila razpravo Rast v času zadolženosti (Growth in a Time of Debt), v kateri sta »dokazala«, da v času krize s strogim varčevanjem ni mogoče čakati, ker se ekonomija menda dobesedno sesuje, ko dolg enkrat preseže 90 odstotkov BDP-ja. Ergo: čakanje z varčevanjem je spogledovanje s katastrofo. Njuna »argumentacija« je v trenutku postala biblija nove dobe – biblija, ki so jo pograbili ameriški in evropski neoliberalci. Vsi so jo citirali, vsi so se sklicevali nanjo – tudi Olli Rehn. Ta razprava je postala argument za strogo varčevanje, zategovanje pasu, klestenje. Ne moremo čakati! Mudi se! Nimamo druge izbire! Alternative ni! Spomnite se Evropske komisije. Pa Pahorja. In potem Šušteršiča. John Maynard Keynes, sloviti britanski ekonomist, je trdil, da je treba varčevati v času razcveta – neoliberalci trdijo, da je treba varčevati v času krize. Kenneth Rogoff in Carmen Reinhart sta jim priskrbela matematiko, ki so jo takoj kanonizirali. In beatificirali. In jo spremenili v meso. V Grčijo, Španijo, Portugalsko. In Slovenijo. Javno trošenje je šlo iz mode – v modo je prišlo strogo varčevanje. Dolg škoduje rasti! In če prestopiš magični prag (90 odstotkov BDP-ja), ekonomija omahne v prepad!

Problem je kakopak v tem, da je bil to le ideološki balon. Le špekulacija. Izkazalo se je, da je tistih »90 odstotkov«, kot pravi Krugman, le »artefakt napak računalniškega programa, izpuščenih podatkov in nenavadnih statističnih tehnik«, ali bolje rečeno: politika strogega varčevanja, s katero so okupirali EU in ki je imela katastrofalne rezultate, je bila posledica napačnega izračuna, napačne matematike, zgrešene predpostavke. Letos aprila je namreč Thomas Herndon, 28-letni podiplomski študent z Massachusettske univerze, odkril, da sta Rogoff in Reinhartova podatke prirejala in izpuščala, za nameček pa sta delala še hude metodološke in računalniške napake – excel jima je pač zatajil.

Podatke in metodologijo sta torej priredila tezi, ki sta jo skušala »dokazati«. Ko so Herndon in njegova mentorja, Robert Pollin in Michael Ash, vstavili prave podatke, prave številke, je tisti magični prag (90 odstotkov BDP-ja) nenadoma izginil, s čimer je bilo grozljivke, s katero so prodajali strogo varčevanje, konec. Drugo razvpito ekonomsko razpravo, ki je postala neoliberalni argument za strogo varčevanje, so razkrinkali že prej: leta 2010 sta jo objavila italijanska ekonomista Alberto Alesina in Silvia Ardagna, ki sta navedla več držav, v katerih je strogo varčevanje pripeljalo do rasti, toda med državami, ki sta jih navedla, ni bilo niti ene, v kateri bi se to zgodilo v času krize (sredi ekonomskega padca), kot so opozorili raziskovalci ameriškega Rooseveltovega inštituta.

Obe razpravi sta zdaj, pravi Krugman, le še predmet posmeha. In kar je noro: razpravama, ki sta lansirali politiko strogega varčevanja, se vsi le še posmehujejo, nas pa še vedno silijo v varčevanje. Rogoff in Reinhartova sta Krugmanu užaljeno odgovorila, najbolj pa ju je prizadel njegov »necivilizirani« ton. Razumete, ne: z njima, ki sta sfrizirala »argumentacijo« za politiko strogega varčevanja, se že ne boste tako pogovarjali!

Krugman pravi, da je bilo to, da jim krize ni uspelo predvideti, razmeroma majhen greh – večji greh je bilo to, kar se je zgodilo po izbruhu krize, ko so politiki ignorirali vse, česar so se ekonomisti naučili o reševanju ekonomskih depresij, in ko so elite dobesedno pograbile vse, s čimer so lahko upravičile strogo varčevanje.

Kriza je bila zločin, toda reševanje krize z avtokratsko politiko strogega varčevanja je bilo še hujši zločin. Zdravljenje krize z ideologijo ima strašne posledice.