Osumljeni

Piše:Marcel Štefančič, jr.Watergate ni bil še nič, Orwellov Big Brother ni bil še nič, vzhodnonemški Stasi ni bil še nič, sovjetski KGB ni bil še nič, Udba ni bila še nič, Severna Koreja ni še nič – tako bi lahko povzeli vsesplošno zgroženost, osuplost in šokiranost ob razkritjih o tajnem delovanju ameriške Nacionalne varnostne agencije (NSA). Afera »Nadzorovanje« je globalni viralni hit – iz Amerike je bušnila po vsem svetu. Pandemično. Kot infekcija. Kot virus. S hitrostjo klika. Kot finančna kriza.

Pa poglejmo, kaj nas je tako zgrozilo, zmrazilo, osupnilo in šokiralo. Ali bolje rečeno: poglejmo, kaj smo – predvsem kakopak po zaslugi Edwarda Snowdena, nekdanjega sodelavca Cie – izvedeli. Tole:

* da nas Obama gleda, špijonira in popisuje (oh, in gugla),

* dalje, da ameriška telefonska družba Verizon vsak dan vse telefonske podatke, vse telefonske klice – mednarodne in lokalne – neselektivno izroča in prepušča Nacionalni varnostni agenciji (in ne le Verizon, ampak zelo verjetno tudi vse druge telefonske družbe, alias »mobilni operaterji«),

* dalje, da Nacionalna varnostna agencija – s tajnim blagoslovom Bele hiše in kongresa – uporablja dva tajna in vsemogočna nadzorovalna programa za »kopanje« podatkov,

* dalje, da je Nacionalna varnostna agencija prilepljena na Facebook, Microsoft, Google, Yahoo, PalTalk, YouTube, Skype, AOL in Apple, od koder s tajnim programom Prism – in s privolitvijo teh informacijsko-tehnoloških korporacij, novih »poslovnih partnerjev« države nacionalne varnosti – avtomatično, industrijsko, po tekočem traku pobira vse podatke (avdio, video, fotke, klepete, mejle, doce ipd.), kar pomeni, da ima neposredni dostop do strežnikov teh spletnih korporacij,

* dalje, da lahko Nacionalna varnostna agencija v enem samem mesecu zbere skoraj sto milijard zaupnih podatkov in da je njena moč »brezmejna«,

* dalje, da ima Nacionalna varnostna agencija nepredstavljivo orjaške tajne zbirke, v katerih skladišči elektronske podatke vseh vrst, kar pomeni, da se tja prekopira vsako naše guglanje, vsako naše skajpanje, vsako naše mejlanje in vsako naše fejsbukiranje (največjo in najmogočnejšo – giganteskno – gradi v Bluffdalu, pri vojaškem oporišču Camp Williams v Utahu),

* in končno, da ima Nacionalna varnostna agencija, ki naše telefonske klice itak »pobira« tudi s sateliti in z orjaškimi antenami, ultraskrivnostno enoto, ki se imenuje TAO (Tailored Access Operations), ki je skrita v Fort Meadu (Maryland) in ki je sposobna prebiti vsako kodo, penetrirati v najtajnejše telekomunikacijske sisteme (tudi kitajskega) ter – brez sledu! – prekopirati vse podatke.

Neprecenljivi shranjevalec naših spominov

Zgroženi? Osupli? Šokirani? Le zakaj? Ste sploh opazili, da vam prisluškujejo? Da pobirajo in skladiščijo vaše podatke, vaše skrivnosti, vaše strogo zaupne pogovore? Ne. Vas zbujajo ponoči, vam trkajo na vrata, vstopajo v vaša stanovanja – kot nekoč KGB, Stasi in Udba? Ne. Vidite, napredek – to počnejo diskretno, neopazno, nevsiljivo. Nočejo vas motiti. Tajni agenti se ponoči ne plazijo več po vaših stanovanjih, ne razbijajo več sten in ne nastavljajo več prisluškovalnih naprav. Ne dajejo vam več povoda za paniko, paranojo in histerijo. To počnejo obzirno, s korporativno eleganco. In to je srhljivo, srhljiveje od tega, kar so počeli KGB, Stasi in Udba – Silicijeva dolina spi s tajnimi službami, s piramidami moči, s političnimi elitami. To je srhljivo: korporativne elite spijo s političnimi elitami. A po drugi strani: to že vemo.

Ob aferi »Nadzorovanje« so vsi ponoreli: Američani so ponoreli, ker so ugotovili, da oblast in NSA ne prisluškujeta le tujcem, ampak tudi njim, Američanom, prebivalcem »dežele svobodnih« (najsvobodnejše države v zgodovini vesolja), preostali svet pa je ponorel, ko je ugotovil, da Američani prisluškujejo vsem, ne le teroristom, kar je presunilo in šokiralo le tiste, ki ne gledajo holivudskih filmov. Vse, kar ste videli v holivudskih filmih, je res! Nekoč, v času hladne vojne, so vohuni in tajni agenti radi pripovedovali, kakšen birokratski dolgčas je vohunjenje – 90 odstotkov vseh tajnih in zaupnih podatkov poberemo iz časopisov! Podobno velja za Nacionalno varnostno agencijo: 90 odstotkov tajnih in zaupnih podatkov o njej lahko poberete iz holivudskih filmov. Oglejte si le Državnega sovražnika, sago o Jasonu Bournu ali pa TV-serijo 24. Ni kaj, Hollywood nas je dobro pripravil na nezaslišano in srhljivo globino Nacionalne varnostne agencije. Če nas ne bi in če bi se vse to zgodilo naenkrat (na suho), potem bi bili zdajle širom po svetu večji protesti kot pred ameriškim napadom na Irak – in večji kot 15. oktobra 2011, ko so protestniki okupirali trge in ulice.

Toda na nezaslišano in srhljivo globino Nacionalne varnostne agencije oziroma države nacionalne varnosti nas ni dobro pripravil le Hollywood, ampak tudi sama spletna informacijskotehnološka industrija, ki nam je vcepila občutek, da shranjuje naše spomine, naše fotke, našo pošto in tako dalje. Neprecenljivo! Ljudje bodo imeli zdaj občutek, da je tudi država nacionalne varnosti le neprecenljivi shranjevalec njihovih spominov. Kul! Ne potrebujejo več albumov. In Alzheimerja se vam ni več treba bati.

V času, ko širom po svetu nastajajo vitke države (pod prisilo, po direktivi), nastaja država, država nacionalne varnosti, ki ne bo vitka, ampak tolsta. Kot namreč piše Spiegel, bo gradnja tajne baze v Bluffdalu, kjer bodo lahko shranili pet milijard gigabajtov, stala dve milijardi dolarjev, samo za hlajenje strežnikov pa bodo na leto potrošili 40 milijonov. Država nacionalne varnosti bo shujšala in izstradala državo, ki jo gosti. Ali bolje rečeno: zaradi države nacionalne varnosti, ki ne bo vitka, bo zelo vitka država, ki jo gosti.

Če hočeš ljudi privaditi permanentni krizi, permanentni katastrofi in permanentnemu terorju, potem potrebuješ res stalni in vsesplošni nadzor.

Prostovoljni totalitarizem

O Severni Koreji vam oblasti vedno povejo dvoje: prvič, da je to država nacionalne varnosti, in drugič, da ljudje tam stradajo. Eno je v resnici povezano z drugim: ljudje stradajo, ker ves denar zmečejo v državo nacionalne varnosti, v svoj Bluffdale. Severna Koreja je dobra metafora države nacionalne varnosti. Še toliko bolj, ker država nacionalne varnosti ne bo ostala le ameriški fenomen, ampak se bo hitro globalizirala. Američani ne bodo rekli: okej, dobili ste nas – res smo prasci! Rekli bodo: dajte še vi! Bodite prasci tudi vi! In bodo. Ameriške ideje so tako nalezljive. Američani imajo finančno krizo – hej, imejmo jo še mi!

Še huje, država bo ustvarila državo nacionalne varnosti – in jo potem privatizirala. Ne pozabite: veliki kosi ameriške države nacionalne varnosti so že privatizirani. Država nacionalne varnosti je pač neoliberalni raj, neoliberalni Pjongjang – tu, v državi nacionalne varnosti, ima podjetje res ugodne poslovne razmere. Da si neoliberalci tako prizadevajo za direktive, diktat, elitizem, ignoriranje ljudske volje, antisocialnost in privatizacijo tega, kar je ustvarila država, ne preseneča – država nacionalne varnosti je bila pač vedno tudi komunistični ideal. Vse, kar počne Severna Koreja, lahko sodobna država nacionalne varnosti počne še bolje. Kim Džong Un – ali pa tip, ki nadomešča Osamo bin Ladna – se lahko razpoči, pa ne bo imel takega budžeta in take infrastrukture.

Vsekakor, država nacionalne varnosti je ujela svoj close-up, no, svoj holivudski trenutek, toda obenem je ujela tudi svoj literarni trenutek. Jorge Luis Borges je v noveli Babilonska knjižnica, ki jo je objavil leta 1941, popisal »Vesolje«, alias Knjižnico knjižnic, v kateri so shranjene vse knjige, ki so bile kadarkoli napisane, celo tiste, ki niso bile, potemtakem »vse, kar je mogoče izraziti, v vseh jezikih«. Bluffdale bo taka Knjižnica knjižnic. Prav res, ko pripovedovalec poudari, »da je Knjižnica brezkrajna«, se zdi, kot da bi anticipiral ambicije države nacionalne varnosti, navsezadnje, Bill Binney, nekdanji uslužbenec Nacionalne varnostne agencije, sicer matematik, je razkril, da so bluffdalski strežniki tako zmogljivi, da bo v njih mogoče shraniti vse elektronske komunikacije človeštva – za 100 let! Borgesov pripovedovalec, Bill Binney Babilonske knjižnice, ima prav: Knjižnica je večna. Sto let je definitivno večnost.

Izraz »udbomafija« bo s tem izgubil veljavo. Koga boš s tem izrazom sploh še lahko kompromitiral? Ne, s tem, kar nastaja, ne bo mogel tekmovati noben udbaš. Z »grozljivkami« o neslavnih podvigih Udbe boš lahko prestrašil in šokiral le še tiste, ki verjamejo, da je totalitarizem stvar preteklosti.

Kaj že razkriva afera »Nadzorovanje«? Tole: da so nas vse spremenili v fajle. Da smo vsi postali zbirke podatkov, tajni dosjeji, Big Data, metadata. Da o nas vedo vse. Da vedo, kaj pišemo, kaj mislimo, kaj čutimo, kaj hočemo, kaj kupujemo, kam potujemo, kako živimo, s kom fukamo. Da poznajo naše skrivnosti, naše šifre, naša gesla. Vi, na forumih – vse vemo o vas! Vemo, kdo ste! Vi, na ulicah – vemo, kdo ste! Ne morete se skriti! Vaš odpor je zaman!

In kaj boste storili? Ne boste kolaborirali s to državo nacionalne varnosti? Boste nehali guglati, bingati, mejlati, fejsbukirati, tvitati, youtubirati, skajpati, ajpodirati, ajpadati, flikrati? Jasno, da ne boste nehali. Mirno boste še naprej guglali, bingali, mejlali, fejsbukirali, tvitali, youtubirali, skajpali, ajpodirali, ajpadali in flikrali – ja, mirno boste še naprej kolaborirali z državo nacionalne varnosti.

Totalitarizem je vedno potreboval voljno ljudstvo, ki se ni menilo za zlorabljanje svoje zasebnosti. Boste zdaj, ko veste, kaj se dogaja, pazljivejši? Seveda. Tudi v totalitarizmu so bili ljudje vedno pazljivi. Boste rekli, da itak nimate kaj skrivati? Kakopak. Tudi totalitarizem je računal na ljudi, ki niso imeli kaj skrivati. Slogan je šel takole: kdor nima kaj skrivati, se nima česa bati. In glej, to je te dni oznanil tudi britanski zunanji minister William Hague: ta, ki nima kaj skrivati (ta, ki ni terorist), se nima česa bati! Uživali boste v svoji transparentnosti. Toda ne pozabite: tudi totalitarizem je ljudi spreminjal v transparentna, pregledna, prozorna, predvidljiva bitja. V času, ko od političnih in finančnih elit terjate transparentnost, boste transparentni postali sami!

Razlika med tem in prejšnjimi totalitarizmi bo le v tem, da vas tokrat ne bo ovadil sosed – ali pa brat. Ne bo se vam treba stalno ozirati čez ramo. Ne boste jih niti opazili. Ali pač: afera »Nadzorovanje« namreč sporoča, da smo vsi osumljeni – da smo torej vsi vnaprej krivi. Krivi, še preden sploh kaj zagrešimo. Iz naših podatkov, ki jih bodo zbrali, bodo lahko »predvideli« in »napovedali« naša prihodnja dejanja – in nas ustavili, še preden se bo prihodnost sploh zgodila. Kaj če bodo zamočili – in kaj če se v prihodnosti ne bo zgodilo, kar bodo »predvideli« tajni računalniški programi? Ni problema – to jih nič ne stane.

Totalitarizem je vedno potreboval voljno ljudstvo, ki se ni menilo za zlorabljanje svoje zasebnosti. Boste zdaj, ko veste, kaj se dogaja, pazljivejši?

Prilagodite se krizi!

Toda to, da ljudje zdaj vedo, da so nadzorovani, ne bo brez posledic. Po eni strani bodo zaradi tega res ogorčeni, po drugi pa jih bo to navdalo s strahom, tesnobo, nezaupanjem in konformizmom, zaradi katerih se bo zmanjšala kakovost njihovega življenja, pravi Suzanne Nossel (foreignpolicy.com), saj raziskave kažejo, da se pri zapornikih, ki so pod stalnim nadzorom, pojavljajo tesnoba, nesposobnost druženja ter izguba iniciativnosti in spontanosti, ljudje, ki sicer niso v zaporu, a so vendarle pod stalnim nadzorom, pa svoje odločitve prilagajajo splošnim pričakovanjem.

Z eno besedo: občutek nadzorovanosti bo ljudem vzel kritičnega, uporniškega duha. Paraliziral jih bo. Zaradi njega se bodo prelevili v konformiste. Ne bodo hoteli več izstopati. Potegnili se bodo vase. Problema ne bodo videli v družbi, v izrojenosti kapitalizma in družbenih elit, ampak v sebi.

In tu je veliki trik: mar se ne zdi, kot da ta »razkritja« tajnega delovanja Nacionalne varnostne agencije oziroma države nacionalne varnosti v resnici sploh niso bila le nekaj naključnega, le leaks? Mar se ne zdi, kot da so bila v javnost namerno posredovana? Mar se ne zdi, kot da so nam hoteli povsem jasno in brutalno sporočiti, da smo pod stalnim nadzorom in da naj torej pazimo, kaj delamo, govorimo in mislimo?

Učinek je bil pač predvidljiv: zaradi teh »razkritij« bodo ljudje stalno pod vtisom, da jih nadzorujejo, zato bodo pri svojem komuniciranju toliko previdnejši in pazljivejši. So imele korporativno-politične elite motiv, da so to razkrile? Absolutno: ta kriza je naplavila toliko razlogov za vstajništvo, odpor, disidentstvo, terorizem in revolucijo, da je bilo treba vse te »srhljive« vibracije nekako zajeziti. Nič, elite so videle dovolj facebookovskih revolucij. In nočejo, da potujejo – revolucije so tako viralne kot epidemije, kot teror, kot kriza.

Razkritje te ogromne skrivnosti je očitno ogromen pritisk na ljudstvo. In podobno je v totalitarnih deželah: nadzor nad ljudmi začne zares delovati šele, ko skrivnost, da so ljudje pod stalnim nadzorom, ni več skrivnost. Še več, totalitarizem začne delovati, ko ljudje sami terjajo nadzorovanje – sami hočejo biti nadzorovani, to pa zato, da ne bi slučajno storili česa neprimernega ali celo grešnega. Nadzor jih varuje pred njimi samimi. Zasebnost je le motnja. Zasebnost človeku le škodi.

Neoliberalna država (vitka, deregulirana, privatizirana ipd.), ki jo vsiljujejo svetu, nujno potrebuje državo nacionalne varnosti in psihologijo totalitarne države. Neoliberalci – v EU še posebej – ljudi pripravljajo na to, da bodo katastrofo – in krizo, če hočete – sprejeli kot del svojega življenja. Prilagodite se krizi! Prilagodite se katastrofi! Prilagodite se terorju! Če pa hočeš ljudi privaditi permanentni krizi, permanentni katastrofi in permanentnemu terorju, potem potrebuješ res stalni in vsesplošni nadzor.